V spomin: duhovnik Anton Gnidovec (1962 – 2026)

Včeraj je številne vernike in prebivalce Kočevske pretresla vest o smrti priljubljenega duhovnika Antona “Toneta” Gnidovca, ki je kot župnik deloval in pustil velik ter neizbrisen pečat tudi v našem okolju. V spomin na njegovo nepozabno zapuščino, ki je močno presegala zgolj duhovniško delovanje, objavljamo zapis, ki ga ja za naš medij pripravil poznavalec kočevske zgodovine Mihael Petrovič ml.                           

Ko se je pred dnevi izvedelo, da je hudo zbolel »gospod Tone«, kakor je večina ljudi pravila dolgoletnemu kočevskemu dušnemu pastirju Antonu Gnidovcu, so bili mnogi, tudi takšni, ki jim katoliška vera drugače ni blizu, zaskrbljeni. V nedeljo in ponedeljek se je nato iz Vinice, kjer je deloval zadnja leta, kot požar naokrog razširila novica, da je njegovo zdravstveno stanje resno. Na žalost se je vsako upanje, da se bo vse skupaj morda le srečno končalo, razblinilo v torek zjutraj. Četrtega avgusta ob šestih in štiriintrideset minut je za vedno zaspal. Molitve za okrevanje so se spremenile v molitve za Tonetov pokoj.  

Človeku se zdi skorajda pregrešno, da se ob smrti nekoga, ki je za seboj zapustil toliko dobrega, spušča v suhoparne biografske podatke. Pa vendar: Anton Gnidovec se je leta 1962 rodil v župniji Ajdovec. Najprej je kazalo, da se bo posvetil tehniki, a je po končani srednji elektrotehniški šoli in vojaščini sledil notranjemu klicu k širjenju svetopisemskega sporočila. Po novi maši leta 1988 je kot kaplan najprej služboval na Vrhniki, v Trnovem in Dolenjskih Toplicah, nato pa kot župnik v Cerkljah ob Krki, v Kočevju in Vinici.

Kako je Tone Gnidovec razumel svoje delo, morda najlepše povedo njegove lastne besede: »Skušam imeti Jezusa rad. Skušam imeti rad ljudi. Ne mislim, da bi moralo biti duhovniško poslanstvo samo neko ozko uradništvo – skušam človeka razumeti v njegovih dobrih plateh, pa tudi v njegovi šibkosti, ker se sam zavedam, da nisem popoln.«

Da to niso bile samo prazne fraze, je dan za dnem dokazoval z zgledom. Čeprav je njegova družina v vrtincih vojnega in povojnega nasilja sredi preteklega stoletja doživela strahovite preizkušnje – umorjen je bil njegov ded in trije strici – nikoli ni zapadel v maščevalnost, temveč je v najboljšem krščanskem duhu zmogel odpuščati, dasiravno tudi opozarjati na potrebo po soočanju s preteklostjo. Tako se je na primer kot prvi podpisal pod duhovniško peticijo za dostojen pokop žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico ter na vabilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih vojnih grobišč in Državnega sveta Republike Slovenije spomladi 2025 o teoloških in moralnih razsežnostih pravice do groba spregovoril na posvetu v prostorih slovenskega parlamenta. 

V Kočevju si ga bodo gotovo mnogi zapomnili tudi kot doslednega zagovornika medverskega dialoga, kar se je denimo odrazilo v skupnem nastopu s tedanjim imamom kočevske muslimanske skupnosti Samirjem Jusićem in evangelijskem pastorjem Tonijem Mrvičem, ki so se novembra 2011 družno zavzeli za uveljavljanje kulture nenasilja in sodelovanja v občini. Ali pa leto pred tem z odločitvijo, da kapelico sv. Frančiška Ksaverija ob Reški cesti katoličani v uporabo prepustijo vernikom kočevske Srbske pravoslavne cerkve.

Verjetno Tone Gnidovec s katero izmed svojih potez, kot recimo s predlogom, da bi del odškodnine, ki jo je župnija od države dobila zaradi nezmožnosti uporabe svojih zemljišč, razdelili med kočevske mladoporočence, tudi ni razveselil prav vseh nadrejenih. A takšen je bil in vsi so vedeli, da njegove pobude niso bile sad nastopaštva, temveč globokega prepričanja, da je dobrota, čeprav včasih sirota, bistvo krščanske vere. Kako zelo si je prizadeval služiti bližnjim, pove tudi dejstvo, da je zaradi obilice dela ob strani moralo ostajati ikonopisje, ki se mu je v skopo odmerjenem prostem času kot ljubitelj liturgije vzhodnega obredja nekdaj z velikim veseljem posvečal. Farani so bili zanj na prvem mestu. Je kaj čudnega, da so njegovi viniški verniki na provokativno vprašanje, ali bi ga bili po potrebi pripravljeni kdaj vrniti v Kočevje, ob priliki odgovorili z odločnim ne?

O tihem slovesu Toneta Gnidovca osrednja državna občila seveda niso poročala, vsaj ne  med novicami dneva. Konec koncev ni bil politična veličina in ni bil estradnik ali vplivnež, o katerih lahko prebiramo in poslušamo že ob najbolj banalnih povodih. Nikoli ni čutil potrebe, da bi se sončil v pomembnosti. Sam je v nekem pogovoru  dejal, da je vedno želel biti zgolj podeželski duhovnik. In to je v najboljšem pomenu te besede tudi bil, z vsem srcem in z vso dušo. Iskren, ponižen in strpen, kot mu je to narekovala njegova vera.

Prav zato bi lahko Gnidovčevo prekratko življenje povzeli z mislijo, ki jo je pred desetletji tako lepo ubesedil rajnki Marko Pavček: »To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.« Ljubezen, ki jo je gospod Tone nesebično in radodarno razdajal ter z njo neizmerno obogatil vse, ki so ga imeli privilegij poznati. Poznati Toneta Gnidovca, dobrega človeka.