Grosupeljska nogometna pravljica z močnim kočevskim pridihom

Nogometni klub Brinje Grosuplje je zagotovo najbolj izstopajoča zgodba o uspehu letošnje sezone v slovenskem klubskem nogometu. Grosupeljčani se po 25 krogih Druge slovenske nogometne lige nahajajo na visokem 2. mestu z le tremi točkami zaostanka za vodilno lendavsko Nafto. V zadnjih 5 krogih se bodo tako borili za naslov drugoligaškega prvaka, s tem pa tudi za neposredno uvrstitev med prvoligaško elito. Pred kratkim pa so dosegli še največji uspeh v klubski zgodovini, saj so se po izjemnih zmagah proti največjima slovenskima kluboma Mariboru in Olimpiji z uspehom nad še enim prvoligašem Radomljami uvrstili v veliki finale Slovenskega pokala, kjer se bodo za prvo veliko klubsko lovoriko pomerili z Aluminijem iz Kidričevega.

In kako so uspehi grosupeljskega kluba povezani s Kočevjem? Veliko bolj, kot bi si lahko mislili. Tamkajšnjo ekipo do 14 let namreč uspešno vodi nekdanji nogometaš in kasneje trener članske ekipe Nogometnega kluba Kočevje Miha Babić. V njegovem moštvu zagnano trenirajo in igrajo vidne vloge tudi štirje mladi kočevski nogometaši, v mlajših selekcijah kluba pa nastopata še dva kočevska otroka. S kočevskim strokovnjakom, ki se je z varovanci pred kratkim vrnil z močnega mednarodnega turnirja v Umagu, kjer so po nekaj odmevnih skalpih šele v finalu po enajstmetrovkah klonili proti vrstnikom velikega Juventusa, smo se pogovorili o kočevskem vplivu v grosupeljskem nogometu.

»Ko smo s kočevskim klubom izpadli iz tretje lige, nisem pričakoval, da bom takoj nadaljeval s trenerskim delom. Na morju pa sem prejel klic grosupeljskega trenerja ekipe do 19 let. Vprašal me je, če bi mu pomagal v prvi mladinski ligi. Pristal sem, ker me je zanimalo, kako deluje klub na tako visoki ravni. Sprva smo se dogovorili, da bom pomočnik pri selekcijah do 14 in 19 let, v drugem polletju pa sem že postal glavni trener selekcije do 14 in pomočnik ekipe do 15 let. Klub je izrazil željo, da bi prevzel vodenje selekcije do 15 let v prvi slovenski ligi, vendar sem se zaradi rojstva otroka in spremenjenih življenjskih okoliščin odločil, da v prvem delu sezone ostanem v vlogi pomočnika. Sedaj sem znova glavni trener selekcije do 14 let in pomočnik pri moštvu do 19 let.«

»Jaša Majnarič, Žak Begić, Dorian Mihelič in Dorej Kolar Šauer so štirje kočevski fantje, ki v moji selekciji igrajo zelo vidne in pomembne vloge. Pri ekipi do 12 let sta aktivna še Tristan Mikuž in Ruj Hočevar. Nekaj mladih nogometašev prihaja tudi iz Ribnice. Starši v naši regiji so očitno prepoznali, da se v Grosuplju z mladimi dela izjemno kakovostno. To je trenutno najbližji klub za vse tiste, ki si želijo stopiti stopnico višje. Včasih je bilo logično, da se gre v takšnem primeru na treninge v Novo mesto, danes pa je Grosuplje prva izbira zaradi odličnih pogojev in izvrstne infrastrukture.«

»Na turnirju v Umagu smo premagali vse ekipe v skupinskem in izločilnem delu ter prišli v finale. Tam smo po enajstmetrovkah nesrečno izgubili proti velikemu Juventusu, pred tem pa smo v polfinalu ugnali slovito Romo. Kočevski fantje so se znova izkazali kot ključni igralci te ekipe. Fascinantno je, kako dobro so organizirani. Med vožnjo na treninge se učijo, po njih pa čas znova namenijo šoli. Ni jim lahko zaradi vožnje, vendar so zelo zagnani. Odkar so prišli v Grosuplje, so celo popravili učni uspeh. Jaša je bil uvrščen na širši seznam slovenske reprezentance do 15 let. Nasploh so mladi kočevski nogometaši redno v izborih najboljših v državi v svojih starostnih kategorijah. To pomeni, da sodijo med 50 ali 60 najboljših igralcev v svojem letniku v Sloveniji. Če bodo tako nadaljevali, bodo slej ko prej reprezentanti, torej med 20 najboljšimi v športu, s katerim se ukvarja največ otrok.«

»V Kočevju je ogromno nogometnega talenta, vendar žal mnoge z leti zanese v druge smeri. Športnike, ne le nogometaše, je potrebno vzgajati od malega. Moji kočevski fantje so pridni in predani, zato jih čaka lepa prihodnost. Jasno pa sem jim povedal, da mora biti šola na prvem mestu, česar se držijo. V manjših okoljih, kot je Kočevje, je več talenta kot v Ljubljani in Mariboru. Vprašanje pa je, kdo in kako mlade fante usmerja in jih (na)uči biti športnik. Da njihovo glavno vodilo ni le to, da se zabavajo, ampak da dejansko živijo življenje športnikov. Otroci morajo imeti visoke ambicije. Prav je, da vsak mladi nogometaš sanja, da bo nekoč igral za katerega od največjih klubov na svetu, saj se mu le tako lahko kdaj ta želja morda celo uresniči.«

Ob tem se gre z razlogom vprašati, zakaj najbolj talentirani kočevski nogometaši kot po pravilu razvoj nadaljujejo v drugih klubih po Sloveniji. V preteklosti so bili redna praksa odhodi k novomeški Krki ali k ljubljanskima Olimpiji in Iliriji. V zadnjem času pa trend, poleg selitev v Grosuplje, kaže tudi na odhode v bližnjo Ribnico, kjer po novem deluje tudi donedavni trener kočevske članske ekipe Aleš Stekić. Glede na odlične infrastrukturne pogoje, ki so v sklopu kompleksa igrišč na stadionu v Gaju na voljo kočevskemu klubu, takšno stanje zagotovo sproža številne pomisleke.

»Pred 10 leti, ko sem še aktivno igral, smo bili v Kočevju na podobni ravni kot Grosuplje. Oboji smo nihali med 3. in 4. ligo. Danes pa je razlika očitna. Kočevje sicer ima infrastrukturo, a očitno se je v procesu razvoja zataknilo. Grosuplje je v tem času zgradilo sistem, ki temelji na strokovnem delu z mladimi, in jasno klubsko vizijo, kar se obrestuje na vseh ravneh. Čeprav smo Grosupeljčane redno premagovali, je šel odtlej njihov graf razvoja strmo navzgor, v Kočevju pa iz leta v leto stagniramo ali celo nazadujemo. Menim, da se je ”zaspalo” pri delu z mladimi, težavo pa predstavlja tudi pomanjkanje trenerjev. Ker ni rezultatov, pa seveda ni niti zanimanja lokalnega gospodarstva.«

»Glede infrastrukture smo imeli v Kočevju prednost pred ostalimi klubi, vendar nismo naredili koraka naprej. Po osvojitvi naslova prvakov četrte lige smo čutili val rezultatske in navijaške evforije, ki pa žal ni bil izkoriščen za nadaljnji razvoj. Podporo 500 do 700 gledalcev na domačih tekmah bi bilo potrebno izkoristiti za napredek na področjih sponzorstev in povečanja vpisa otrok ter kakovosti stroke. Žal mi je, da se od mojega odhoda stvari niso izboljšale oz. so celo nazadovale. Seveda bi kot Kočevec najraje treniral doma, vendar mi sistem dela v Grosuplju nudi bistveno boljše pogoje.«

»Mnogi mislijo, da imamo v Grosupljem na voljo največ denarja v drugi ligi, pa temu sploh ni tako. V primerjavi z ostalimi drugoligaši smo po proračunu za plače nogometašev pri dnu. Gre predvsem za uspeh sistematičnega dela od vrha navzdol. Veliko članov prve ekipe je igralo v mladinski ligi, nekatere sem tudi treniral. To so domači fantje, ki so v sistem dela vpeti že vrsto let. Vsi vedo, kakšne so njihove vloge. Vse mlajše selekcije kluba so med 5 najboljšimi v Sloveniji, kar omogoča velik nabor kakovostnih igralcev. Vsi trenerji so vpeti v delo več selekcij. Tudi trener članske ekipe sodeluje z mladinskimi selekcijami, kar ustvarja posebno povezanost, saj vse ekipe trenirajo po istih principih in igrajo z enako filozofijo. To je verjetno tudi glavni razlog, da je članska ekipa letos tako uspešna.«

»Grosuplje se lahko pohvali z največ registriranimi mladimi nogometaši v Sloveniji. V vsaki starostni kategoriji ima namreč po tri ekipe (A, B in C). Selekcija A je za tiste, ki želijo tekmovati na najvišji ravni, ekipa C pa je namenjena lokalnim fantom, ki igrajo za zabavo in rekreacijo, brez rezultatskega pritiska. Takšno sistematično delo na vseh nivojih, vodeno s kakovostno domačo stroko, je edini način, ki lahko v slovenskem nogometnem prostoru prinese dolgoročni razvoj kluba. Upam in želim si, da bi morda v prihodnje v grosupeljskem primeru navdih našel tudi kočevski klub.«