Tradicionalna prvomajska budnica Pihalnega orkestra Kočevje

Za nami je letošnji praznik dela, ki je vsakoletni opomin na nujnost varovanja delavskih pravic ter na dojemanje dela kot vrednote. Poleg prvomajskih kresov, ki so znova zagoreli tudi marsikje na Kočevskem, in postavljanja mlajev, ki so prav tako krasili podobo marsikaterega kočevskega kraja, je ključen del obeleževanja 1. maja tudi tradicionalna prvomajska budnica. Tudi tokrat so na našem območju zanjo poskrbeli člani in članice Pihalnega orkestra Kočevje, ki so po mestnem jedru in v okoliških vaseh prebujali občane vse od 6. do 14. ure. Ustavili so se na kar 18 lokacijah.

Kočevski godbeniki so s svojim prazničnim glasbenim popotovanjem pričeli pri glasbeni šoli, nadaljevali na Mestni ploščadi, v Turjaškem naselju, Dolgi vasi, Cvišlerjih, pri domu starejših občanov in Rudarskem domu, v Šalki vasi, Željnah, Klinji vasi, Gorenju, Koncu vasi, na Mlaki, v Stari Cerkvi, Koblarjih, Slovenski vasi ter na Bregu, sklenili pa so ga na Mahovniku. Na vsaki lokaciji so odigrali po nekaj skladb, še posebej na vaseh pa so se ob krajših pogostitvah tudi podružili s krajani, ki so jih kot vselej toplo sprejeli. Ob tem se je znova pokazalo, da je ta običaj bolj domač na podeželju.

»Zadnja leta imamo praktično standardne lokacije. Nekako si začrtamo prijeten krog od mestnega središča proti severu in se preko kočevskih vasi vrnemo nazaj v mesto. Tudi večji del repertoarja skladb, ki jih zaigramo, je bolj kot ne klasičen. Koračnice, ki jih igramo vsako leto, so tradicionalen del programa, letos pa smo dodali tudi eno novo, ki smo jo ”naštudirali” v sklopu priprav na skupni poletni koncert z orkestrom iz pobratene Doline pri Trstu. Čeprav gre za novo skladbo v našem programu, lahko rečem, da nam gre že kar dobro od rok,« nam je zaupal predsednik Pihalnega orkestra Kočevje Tomaž Poje.

»Sicer nimam točnega podatka, za katero prvomajsko budnico po vrsti gre, nedvomno pa so se budnice na Kočevskem uveljavile že kmalu po drugi svetovni vojni in se vse odtlej izvajajo redno. Gre za velik projekt, ki je za orkester tudi fizično kar naporen. Lahko bi rekli, da opravimo celoten ”šiht”. Priprave so zadnja leta nekoliko krajše, saj gre že za zelo dobro utečeno zadevo. Nastopa se vsi zelo veselimo, saj ga vedno spremlja prijetno druženje z občani, krajani in vaščani. Čeprav smo časovno in prostorsko omejeni, se poskušamo z vsemi krajevnimi skupnostmi dogovoriti tako, da obiščemo čim več vasi. V prijetni družbi je obeleževanje praznika in ohranjanje tradicije še toliko bolj posebno.«

»Drži, da se je tudi letos znova potrdilo, da je običaj prvomajskih budnic nekako bolj zaživel na podeželju kot v mestu. V okoliških vaseh se vedno zbere občutno več ljudi kot v mestnem središču, je pa res, da v mestu začnemo igrati zelo zgodaj, ko pač mnogi še spijo. Pozneje, okoli osme, devete ali desete ure, ko se ljudje po večernem kresovanju prebudijo, pa je že veliko bolj živahno. Ne glede na to, ali smo v mestu ali na vasi, pa se ljudje našega obiska veselijo, mi pa njihove udeležbe prav tako.«

»Letos sem se na novo pridružil pihalnemu orkestru, zato sem tudi prvič del zasedbe, ki igra prvomajsko budnico. Res je bilo sicer kar malce naporno, saj je bilo potrebno zjutraj zelo zgodaj vstati, je pa bilo zato čez dan vse veliko lažje. Zjutraj je bilo tudi še dokaj mrzlo, nato pa se je ogrelo in je bilo tudi s tega vidika prijetnejše muzicirati. Moja prva izkušnja je zelo pozitivna, zato upam, da bom v prihodnjih letih postal stalni član zasedbe, ki igra budnice. Ljudje so povsod prijazni, dobimo tudi za jesti in piti. Izkušenejši člani orkestra so me lepo sprejeli, zato se v njem dobro počutim. Dobil sem tudi note, jakno in kapo, zato se počutim že kar domače,« pa je dodal najmlajši član orkestra Martin Pipan Fajfar.