Jože Corel: »Trditev, da Kočevje nima pustne tradicije, je le priročen izgovor!«

Kot smo že poročali, v Kočevju dolga leta tradicionalne pustne povorke skozi mestno jedro letos znova ne bo. Takšna odločitev je razočarala številne, zlasti starejše, občane, ki so s tem lepim slovenskim običajem na Kočevskem odraščali in dolga desetletja živeli. Eden takšnih je nedvomno predsednik Krajevne skupnosti Kočevje-mesto Jože Corel, ki je v našem mestu znan kot eden največjih pustnih entuziastov, neposredno odgovornih za vrhunsko organizacijo številnih odmevnih pustnih rajanj na Kočevskem, ki so pustila globok pečat v tukajšnji zgodovini.

»Vedno pravim, da sem maškara že od rojstva, oz. da sem bil rojen za maškaro. Ko so se začela pripravljati prva kočevska pustovanja v organizaciji turističnega društva, sem pričel aktivno sodelovati pri organizaciji. Udeležilo se jih je med 30 in 50 skupin iz vseh vasi po Kočevskem, vsaka z lastnimi značilnimi liki. Zbralo se je tudi do 3 tisoč ljudi. Na Mahovniku, kjer živim, je bilo v posamezni skupini med 50 in 70 ljudi, pogosto pa tudi čez 100. Nikoli ni bilo vprašanje, če in kako bomo zbrali sredstva. Imeli smo tudi velik prireditveni šotor. Nikoli ni bila težava, da gostujoče skupine ne bi prišle na naše pustovanje, le dovolj zgodaj jih je bilo potrebno rezervirati. Ob tem moram poudariti, da je gostujočim skupinam potrebno dati le toliko, da si pokrijejo prevoz in prehrano, nikoli nobena od njih udeležbe ni zaračunala.«

»Časi so se žal spremenili, danes redkokdo kakšno večje delo opravi brez plačila. Pred 10 leti smo si prizadevali ustanoviti kočevsko pustno društvo z lastno maskoto, pa ni bilo posluha za to. Ne drži, da bi morali imeti lastne prepoznavne maske, da bi lahko gostovali na pustovanjih. Še pred 5 leti nas je šel poln avtobus iz Kočevja na povorko v Prezid. Danes komaj naberemo nekaj ljudi. Prezid, ki je za Kočevje majhna vasica, ima povorko 750 maškar. Če nekaj delaš rad, denar ni vse. Nekoč nam je recimo na enem od pustovanj na vozu v povorki igral Ansambel Franca Miheliča. Imeli smo pustne zabave, ki so trajale 3 ali 4 dni. V današnji valuti smo zbrali tudi do 10 tisoč evrov na pustovanje.«

»Da v Kočevju nimamo pustne tradicije, nikakor ne drži. To lahko brez težav potrdijo arhivi kočevskega muzeja. Aktivna prizadevanja za pustovanje so se pričela že takoj po drugi svetovni vojni, leta 1947. Leta 1951 je bila že organizirana prva javna pustna povorka. Pustovanja so se ohranila v desetletjih, ki so sledila. Po vseh kočevskih lokalih so bili plesi v maskah. Izbirali smo tudi najlepše maškare in to ocenjevanje je vsem sodelujočim veliko pomenilo, saj so tekmovanje vzeli zares. Pustne zabave so vsekakor pomemben del kočevske tradicije. Tukajšnji otroci so redno hodili v maškare, pri vsaki hiši so kaj dobili. Danes tudi tega običaja na žalost ni več. Danes jih gre od vrat do vrat le še za vzorec, pa še ti se vmes večkrat preoblečejo. Ljudje so postali nezaupljivi in jim več nočejo niti odpreti vrat.«

»Maškare so moj življenjski hobi. Nekateri obožujejo šport, nekateri kaj drugega, jaz pa imam pustovanje in maškare. Vsi domači vedo, da ta teden nisem dovzeten za druge stvari, saj mi grejo po glavi samo maškare (smeh). Lahko bi rekel, da celo leto živim za maškare. Res mi je hudo, ko moram hoditi v druge kraje na pustovanje, ker ga v domačem mestu nimamo. Ko sem lani videl razposajene kurente v Ribnici, me je kar stisnilo pri srcu. To je bila največja, najbolj množično obiskana prireditev v Kočevju, o kateri se je tudi veliko pisalo in poročalo. Svoj čas smo imeli tudi poletne maškarade na Rinži. Na čolnih nas je bilo tudi po 70, 80. Na Mahovniku smo že prej organizirali splavarjenje po Rinži in prišli smo do ideje, da dodamo še maske. Hranim 15 ali 20 albumov fotografij s kočevskih pustovanj. Ljubezen do maškar prenašam tudi na svoje potomce.«

»Nekoč so veliko na tem področju naredile tudi kočevske šole. Danes pa več nočejo »zapravljati« prostega časa za takšne dejavnosti. Zraven so bili tudi mažorete, godba, plesalci … Sodelovala so vsa lokalna društva. Je pa potrebno na organizaciji delati že jeseni, ne sredi januarja. V Ribnici na tem dela 60 ljudi, vsak ima svoje naloge. Ravno zato je pri nas vse zamrlo, v Ribnici pa iz leta v leto dogodek le raste. Dokler ne bomo imeli ogrevanega šotora, ne bo nobenega vzdušja. Generacije so se spremenile, vse je le še digitalno. Nikomur se več ne da lastnoročno ustvarjati in vlagati čas. Če ne bomo na mlajše generacije bolje prenesli tega običaja, bo dokončno zamrl.«

»Imam kar 50 mask. 5 ali 6 smo jih kupili na Ptuju, vse ostale pa smo s kolegi izdelali sami, vse prostovoljno. Imamo denimo vse like risanke o gasilcu Samu, delfine, ribe, hudičke, čarovnice. Manjša skupina, morda kakšnih 5, nas še vedno hodi na gostovanja. Letos se odpravljamo v Ribnico. Trdim, da ni bistvo maškar, da skriješ identiteto in te nihče ne prepozna, pač pa to, da se vživiš v lik, ki ga predstavljaš. Če si oblečen v klovna, moraš vlogo klovna tudi odigrati. Še vedno sem pripravljen sodelovati tudi pri organizaciji povorke, vendar le v primeru, da se odločil k temu resno pristopiti.  Z veseljem pa bom tudi letos že tretjič pripravil pustovanje za otroke, na katerem se bo na Mestni ploščadi zbralo okoli 550 otrok iz vrtca.«