Ožbej Adamič v dresu Slovenije na evropskem prvenstvu do 16 let

Brez lažne skromnosti lahko zapišemo, da je Slovenija prava pravcata svetovna košarkarska velesila. Pred dnevi je namreč postala prva reprezentanca v zgodovini, ki je v istem letu, v razmaku le nekaj tednov, osvojila naslova evropskih prvakov tako v starostni kategoriji do 20, kot tudi do 18 let. Potem, ko so bili mladi Slovenci do 20 let najboljši na domačem prvenstvu v Ljubljani, so njihov uspeh v italijanskem Trentu ponovili še dve leti mlajši vrstniki. V teh dneh pa se za nastop na evropskem prvenstvu pripravlja še tretja slovenska mlada selekcija, izbrana vrsta do 16 let.

Pomemben del slednje je tudi izjemno nadarjeni mladi Kočevec, otrok Košarkarskega kluba Kočevje, zdaj pa član ljubljanske Olimpije, Ožbej Adamič, ki je bil uvrščen na končni seznam 12 potnikov na tekmovanje najboljših reprezentanc stare celine, ki ga bo gostila Romunija. O njegovi mladi, a že nadvse uspešni karieri in tem, kakšen pečat je pustil na Kočevskem, smo govorili s trenerjem kočevskega kluba Klemnom Kirašičem, tik pred Ožbejevim odhodom na reprezentančni zbor v Zrečah pa smo poklicali tudi njegovo mamo Špelo.

»Ravno danes potuje v Zreče, kjer se bo reprezentanca zbrala in se odpravila proti Romuniji. Tam jo že v petek čaka uvodno srečanje proti močni Franciji. Vpoklic v končni izbor 12 reprezentantov, kar pomeni med dvanajsterico najboljših slovenskih košarkarjev njegove generacije, je nedvomno krona Ožbejeve kariere in velik dosežek, na katerega smo vsi seveda izjemno ponosni. Za njim sta dve odlični sezoni pri Olimpiji, s katero je obakrat postal mladinski državni prvak, v lanski sezoni pa je bil tudi najboljši strelec velikega finala. Tudi reprezentanca do 16 let ima visoke ambicije, po naslovih prvakov reprezentantov do 20 in 18 let se jasno tudi ta selekcija želi boriti za odličja,« nam je pojasnila Špela Adamič.

»Ožbej je pri Olimpiji zelo zadovoljen, saj ima v moštvu pomembno vlogo in nanj resno računajo. Vsaj do konca srednje šole bo zagotovo ostal v tem klubu, potem pa bomo videli, kaj bo prinesel čas. Vsekakor pa se zaveda tudi izjemnega pomena, ki ga je imel pri njegovem razvoju Košarkarski klub Kočevje. To je njegov matični klub, v katerem se je spoznal s košarko in postavil trdne temelje za današnje dosežke. Zagotovo se obrestuje tudi, da je pri kočevskem klubu veliko treniral tudi posamično, po prilagojenem programu. V reprezentanci ima sicer vlogo drugega centra, tako da tekem predvidoma ne bo začenjal v prvi postavi. Ker pa je prvenstvo zelo dolgo in naporno, bo kljub temu dobil dovolj priložnosti, da bo lahko pokazal svoj talent in znanje.«

»Ožbeja je vedno odlikovala velika želja po uspehu. Ogromno je žrtvoval za svoj košarkarski razvoj in se maksimalno trudil na slehernem treningu. Bil je kapetan in pravi vodja naše ekipe. Vselej je dal vse od sebe in spraševal, kako se lahko še izboljša. Z njim smo opravili tudi veliko individualnih treningov. Spomnim se, da sva bila večkrat ob 5.30 že v dvorani, po treningu pa sem ga odpeljal v šolo, da ni zamudil začetka pouka. Takšnega mladega košarkarja si lahko vsak trener le želi, saj je bil vedno maksimalno poslušen in se je bil za košarko pripravljen tudi odrekati. Na treningih je počel stvari, ki jih zmorejo le redki v njegovi starosti. Bil je pravi material za kapetana in dejansko tudi moja desna roka. Karkoli se mu je naročilo, je brez besed vrhunsko izvedel,« pa je o svojem nekdanjem varovancu dejal Klemen Kirašič.

»Kot klub smo izjemno veseli njegovega uspeha in mu ga neskončno privoščimo. Vedno, ko uspe takšen veliki met kateremu od naših (nekdanjih) košarkarjev, je to le še dodatna potrditev naše vizije in našega dobrega dela. Imamo še kar nekaj nadarjenih in prizadevnih fantov, za katere verjamem, da bodo šli v prihodnosti po njegovih stopinjah. Seveda bomo z veseljem spremljali vse njegove nastope na evropskem prvenstvu in zanj močno navijali. Ko na največjem košarkarskem odru vidiš fanta, s katerim si vsak dan treniral, se z njim družil in se skupaj potil na tekmah, si na to resnično ponosen. To je največje možno priznanje tako za naš klub, kot tudi zame kot trenerja.«