Vsakoletni poklon kočevski rudarski tradiciji v Pokrajinskem muzeju

3. julija tradicionalno obeležujemo praznik rudarjev. Naše mesto se lahko pohvali z eno najbolj bogatih rudarskih tradicij na Slovenskem, rudarstvo pa ima v kočevski zgodovini z razlogom prav posebno mesto. Ker je še živečih knapov iz leta v leto vse manj, se v Pokrajinskem muzeju Kočevje z vsakoletno prireditvijo ob rudarskem dnevu že od leta 2006 trudijo, da spomin na knapovsko življenje na Kočevskem ne bi povsem zbledel. Ta tradicija se bo nadaljevala tudi letos, saj se bodo jutri ob 18. uri v prostorih muzeja znova srečali upokojeni rudarji in njihovi svojci.

»Kočevski rudnik rjavega premoga so začeli zapirati leta 1972 in ga dokončno zaprli leta 1978. Postopoma se je prenehalo tudi s praznovanjem dneva rudarjev. Leta 2005 smo v Pokrajinskem muzeju Kočevje odprli razstavo o tukajšnjem rudniku in že naslednje leto po dolgem času znova priredili srečanje rudarjev. Izkazalo se je namreč, da se mnogi knapi, potem ko so zamenjali delovna mesta, dejansko niso več nikdar srečali. Dogodek se je lepo prijel in skozi leta postal nekakšno ”zborno mesto” za obujanje spominov na knapovsko življenje in za prijetno srečevanje nekdanjih sodelavcev. Ker je med nami vse manj upokojenih rudarjev, v zadnjih letih toliko bolj vabimo njihove svojce, ki na naših predstavitvah morda izvejo kaj novega, česar niso vedeli o življenju in delu svojih prednikov,« nam je zaupala direktorica osrednje kočevske muzejske ustanove Vesna Jerbič Perko.

»Pogosto se pozablja, da današnje Kočevje ne bi bilo takšno kot je, če ne bi imelo lastnega rudnika. Čeprav osrednje upravne stavbe ni več, v našem mestu še vedno obstajajo mnogi objekti in druga obeležja, ki spominjajo ter opominjajo na rudarsko preteklost. Določeni stavbe in parki v našem mestu so se dejansko zgradili izključno zaradi potreb rudnika. S postopnim odhodom vseh tistih, ki so bili z njim neposredno povezani, pa se ta zavest vse bolj izgublja. Zato je prav, da jo v muzeju kot osrednji dediščinski ustanovi na našem območju s temi dogodki prenašamo na mlajše generacije.«

»O številu bivših rudarjev, ki so še med nami, je zelo nehvaležno ugibati. Vselej so se namreč med seboj zbadali, da so ”pravi” rudarji le tisti, ki so dejansko delali pod zemljo ali vsaj na dnevnem kopu, vsi tisti, ki so delali v različnih pripadajočih delavnicah in podobno, pa ne. Vendar pa je potrebno poudariti, da so bili za uspešno in nemoteno obratovanje rudnika izjemnega pomena prav vsi zaposleni, kajti brez sleherne posamezne dejavnosti rudnik ne bi mogel delovati. Kot rečeno, pa si ne bi upala ugibati o njihovem številu, kajti na rudniku je bilo tudi veliko delavcev, ki so tam preživeli le kratek čas, denimo zgolj kakšen mesec.«

»Vsako leto program prireditve malce prilagodimo. Letošnji poudarek bo na predstavitvi razstave z naslovom Sledi premoga, ki je na ogled v prvem nadstropju. Poleg razstavljenih rudarskih predmetov in digitaliziranega prikaza kočevske knapovske zgodovine smo jo dopolnili še z nekaj panoji, ki pričajo o tem, kako pomembno vlogo je rudarstvo igralo na Kočevskem. Srečanja rudarjev in njihovih svojcev so vedno zelo čustven dogodek, saj se obujajo spomini na mladost in ”dobre stare čase”. Spomnimo se tudi anekdot, ki so se spletle med knapi v letih težaškega dela v rudniku. Rudarji so bili garači, ki pa so se znali tudi pohecati med seboj, zato so njihove dogodivščine vedno zabavne.«

»V kratkem pa bomo pripravili še eno zanimivo vsebino v povezavi s kočevskim rudarstvom. Na razstavnih panojih v Gaju pripravljamo razstavo o kuharskih receptih ene od kuharic, ki je pripravljala hrano za zaposlene na rudniku. Uspelo nam je namreč pridobiti njeno rokopisno knjižico receptov, v kateri so zapisana tudi različna imena ljudi, od katerih je recepte pridobila. Razstavo, ki bo nedvomno zanimiva tudi za širšo javnost, ne le za svojce rudarjev, pripravljamo v sodelovanju s poznavalcem kočevske zgodovine Mihaelom Petrovičem mlajšim. Ob tem pa lahko povem še, da je kip rudarja, ki je bil pred časom huje poškodovan, v procesu obnove preden se vrne na svoje mesto. Kdaj se bo to dejansko zgodilo, je v tem trenutku še nemogoče napovedati. Vsekakor pa upam, da bo čim prej spet stal tam, kamor sodi.«