Feliks Papež – atletski zanesenjak in oče generacij uspešnih kočevskih atletov

Živa Križ in Manca Marčelja, ki se ravno v teh dneh mudita na največjem tekmovanju v karieri, mladinskem svetovnem prvenstvu v ZDA, sta le zadnji v nizu vrhunskih mladih kočevskih atletinj, ki so se uspešno kalile v Atletskem in maraton klubu Kočevje. Le-tega pa si ne moremo predstavljati brez dolgoletnega trenerja in pravega atletskega zanesenjaka Feliksa Papeža, ki je neposredno odgovoren za številne uspehe mladih kočevskih športnikov, še posebej pa športnic. Te so namreč pod njegovim mentorstvom naredile ključne prve korake na poti do zavidanja vrednih uspehov.

»Ljubezen in strast do atletike izvirata še iz mladih let, ko sem treniral pod vodstvom znamenitega trenerja Jožeta Kolete. Pod njegovim vodstvom smo kočevski atleti dosegali odlične rezultate, mnoge mlade pa je s svojim pristopom tudi navdušil za ta šport. Sam sem bil predvsem tekač na srednje dolge proge, treniral pa sem tudi skok v daljino. Jože se je nato odselil v Nemčijo in postopoma je kočevska atletika zamrla. Prihod tedaj zelo uspešne Atletske šole Brigite Bukovec je v naše mesto znova vrnila atletski utrip. Ustanovili smo društvo Maraton, sprva sicer le kot pogoj za organizacijo Teka Veronike Deseniške. Sčasoma smo se odločili za združitev Atletskega kluba Kočevje in društva Maraton, s čimer je nastal današnji Atletski in maraton klub Kočevje.«

»Brigita Bukovec je na OI v Atlanti leta 1996 osvojila srebro v teku na 100 metrov z ovirami, s čimer je v Sloveniji povzročila pravo atletsko ”norijo”. Njena šola je privabila veliko otrok iz celotne Slovenije, samo v Kočevju se jih je treninga udeležilo kar okoli 300. Tako kot zaradi Dončića danes mnogi mladi igrajo košarko ali zaradi Šeška nogomet, je bilo v poznih 90. letih z atletiko zaradi Brigite Bukovec. S takratnim županom Jankom Vebrom in predsednikom Športne zveze Kočevje Dušanom Kotnikom smo se usedli in dogovorili, da bo kočevska atletika znova organizirano stekla. Od Brigitine kolajne ravno letos mineva natanko 30 let, kar pomeni, da naš klub v današnji podobi deluje 28 let, saj nas je obiskala dve leti po prejemu medalje.«

»Na začetku nismo imeli licenciranih in izkušenih atletskih trenerjev. Tudi sam nisem imel opravljenih nobenih tečajev, sem pa bil ljubitelj atletike, ki se je bil pripravljen učiti in delati. Iz nabora 300 otrok, ki so pokazali zanimanje, je bilo naposled med 15 in 20 takšnih, ki so začeli atletiko resneje trenirati. Postopoma je številka pričela naraščati. Sprva so mnogi sicer mislili, da bomo muha enodnevnica, a klub se je uspešno ohranil do danes. Skozi moje treninge je šlo na Kočevskem že toliko otrok, da o točnem številu ne morem niti ugibati. Zdaj denimo treniram že otroke svojih nekdanjih varovancev.«

»Ker sem bil na začetku povsem brez trenerskih izkušenj, sem se spoznaval z drugimi trenerji, jih spraševal po nasvetih in delal po njihovih šablonah. Tako sem počasi napredoval in malo je manjkalo, pa bi postal celo predsednik Združenja atletskih trenerjev Slovenije, za kar mi je v drugem krogu glasovanja zmanjkal en sam glas. A nič ne de, ključno je, da sem skozi leta na mlade v Kočevju prenesel dovolj znanja, da bodo počasi lahko kakovostno prevzeli moje delo. Sam bom seveda z veseljem po potrebi priskočil na pomoč iz ozadja, vendar je napočil čas za mlajše trenerje s svežimi pristopi. Upam in verjamem, da bo atletika v Kočevju tudi v bodoče obstala in se še naprej razvijala.«

»Ponosen sem, da so se z atletiko na Kočevskem ukvarjale številne generacije. Pomembno je, da so se v tem času zgradili tudi dobri, prijatelji odnosi. Atletika je z razlogom kraljica športa, atletski treningi pa so dokazano koristni za otrokov razvoj. Vseskozi sem zahteval, da so atleti tudi prizadevni in uspešni v šoli, saj mora biti to v teh letih prioriteta. Skozi leta se je vselej izkazalo, da so kakovostni atleti tudi uspešni v šoli, saj so bolj(e) organizirani in disciplinirani. Denimo letošnja zlata maturantka Ula Robida, je pri meni trenirala kar 10 let. Tudi njena mlajša sestra je naša bivša članica, ki sedaj hodi na športno gimnazijo v Ljubljani in uspešno nastopa za tamkajšnji klub ŽAK. V preteklosti pa smo imeli med atletinjami celo dve diamantni maturantki.«

»Na nedavne izjemne dosežke Žive Križ in Mance Marčelja sem seveda izjemno ponosen. Vendar pa smo lepe uspehe dosegali tudi že prej. Denimo Peter Vidmar se je kot moj varovanec pred leti udeležil celo svetovnega prvenstva mlajših mladincev, saj je izpolnil zahtevno normo za tek na 400 metrov. To je dokaz, da je kočevska atletska šola zelo kakovostna. Živo sem v met kopja usmeril prav jaz. Vesel sem, da sem prepoznal njen potencial v tej disciplini, kajti sama je želela, podobno kot Manca, trenirati šprinte. Čeprav uradno več nista moji varovanki, občasno še prideta na katerega od mojih treningov, tako da ohranjamo vezi. Želim jima vso srečo in obilo uspeha na njunem tekmovanju življenja. Kdo ve, morda pa se kdaj, recimo ko bosta zaključili karieri, vrneta v Kočevje v vlogi trenerk in svoje bogato znanje preneseta na mlade atletinje.«

»Pred leti sem prišel na idejo, o kateri sem govoril tudi s takratno ravnateljico Gimnazije Kočevje Meto Kamšek, da bi Kočevje dobilo športni oddelek gimnazije. Največja težava vseh kočevskih klubov in društev je namreč, da mladi športniki množično odhajajo drugam, čim se vpišejo v srednjo šolo. Do kategorije pionirjev ali mlajših mladincev v Kočevju dosegamo vrhunske rezultate, potem pa mlade športnike preprosto izgubimo, saj odidejo v Ljubljano, Novo mesto ali kam drugam. Ogromno mladih talentov nam je že ušlo. Šlo je zgolj za predlog, ki pa se nekako nikoli ni uresničil. Morda bi veljalo o tem znova razmisliti, zlasti na način, da bi stopili skupaj ravnatelji vseh kočevskih osnovnih in srednje šole. Delo z mladimi športniki je dolgoročen proces, v katerem še tako velik talent lahko hitro izgubiš.

»V našem klubu bi si želel predvsem več fantov. Na Kočevskem se fantje od nekdaj raje odločajo za ekipne športe, dekleta pa bolj privlačijo individualni. Pri nas tako nenehno prevladujejo dekleta. Z mladimi sicer začnemo že v prvem razredu, mnogi pa nato ostanejo pri nas vse do konca osnovne šole. Takšni imajo potencial za ”resno” atletsko kariero. Morda pa bo tudi ta najin pogovor pripomogel k temu, da se bo na atletiko vpisal še kateri kočevski otrok, ki ga ta šport pritegne. Kot je vidno iz uspehov Žive in Mance, se pri nas kakovostno trenira teke, skoke in tudi mete, skratka vse discipline. Le še meta kladiva za zdaj še nismo poizkusili (smeh). Glede prihodnosti kočevske atletike pa kljub vsemu vsekakor ostajam optimist.«

»Čeprav sem trener že vrsto let, se še vedno redno udeležujem različnih usposabljanj. Veseli pa me, da počasi uvajam tudi svojo naslednico. Alja Pugelj je izobražena mlada trenerka, ki je bila svoj čas uspešna tekačica na 100, 200 in 400 metrov. Po končani kočevski gimnaziji je odšla v Ljubljano, kjer je tekmovala in delovala v klubu Kronos. Če bo vse po sreči, bo letos diplomirala iz kineziologije. Počasi ji predajam štafetno palico. Sam se že manj angažiram na skupinskih treningih, bolj se posvečam posamičnim treningom tukajšnjih talentov. Prepričan sem, da bo Alja v prihodnjih letih uspešno vodila kočevsko atletiko. Želim pa si tudi, da bi se našel še dober predsednik atletskega kluba, ki bi imel resnično rad in bi dovolj dobro razumel ta šport.«

»Sem pa kritičen glede kakovosti atletskih prog na stadionu v Gaju. Očitno je, da se je zadeve urejalo z vizualnega in ne funkcionalnega vidika. Stadion bi bilo potrebno celovito prenoviti, saj je naš atletski spomenik, ki si zasluži boljšo podobo. Na njem ne moremo organizirati nobenih mitingov, saj za pripravo tekem preprosto ni dovolj kakovosten. Če bi imeli na voljo boljšo infrastrukturo, bi brez težav gostili državno prvenstvo, vsaj v kateri od mlajših kategorij, na katerem bi tekmovalo tudi po več sto mladih atletov. Upam, da se bo občina ob pomoči države v bodoče le zganila. Ne gre sicer za to, da ne bi imeli dobrih pogojev za trening. Vendar pa so mitingi nekaj povsem drugega. Imamo pa zato tudi slabe pogoje za trening po zimi in v dežju, saj se voda zadržuje na stezah. Pred kratkim so nam po dolgih letih zamenjali vsaj mivko za skok v daljino. Želel bi si pogovora pri županu, da bi mu lahko pojasnil naše videnje. Atletika je šport, iz katerega izhajajo tudi vse druge panoge. Iz atleta denimo lahko ustvariš dobrega nogometaša, obratno pa zelo težko. Seveda pa je danes velik izziv tudi mlade odvrniti od tablic in drugih digitalnih naprav ter jih privabiti na stadion in v naravo.«

»Lahko pa ob tem omenim še, da smo trenutno blizu realizacije ustanovitve prvega atletskega kluba v bližnji Ribnici, ki bi se utegnila zgoditi še letos ali vsaj v prihodnjem letu. Želimo si, da bi se kočevska in ribniška atletika povezali ter bi si tukajšnji in tamkajšnji trenerji in atleti izmenjevali znanje. Hkrati pa bi se s tem tudi malce razbremenili prevozi na določena tekmovanja, saj zdaj skozi celotno sezono res ogromno potujemo, kar je obremenitev za vse nas, pa tudi za starše teh otrok. Seveda bi bili na tekmovanjih tekmeci, ampak bi vse potekalo v pozitivni luči ter na obojestransko zadovoljstvo. Sam si sicer ne bi želel kakšne funkcije v ribniškem klubu, kot sem že dejal, je namreč čas za mlade trenerske moči. Je pa to lahko še dodaten izziv za Aljo in druge, ki se bodo tega projekta lotili.«