Razstava vrhunskega domačega fotografa Aleša Gregoriča

V Likovnem salonu Kočevje je sinoči potekalo odprtje že sedme razstave iz cikla vrhunskih kočevskih fotografov Izvor:Kočevje. Razstava z naslovom Polaroidi je delo mednarodno uveljavljenega avtorja Aleša Gregoriča, ki že tri desetletja živi in ustvarja v Ljubljani, razstavljal pa je tudi v slovitih Parizu in New Yorku. Gre za zadnjo samostojno razstavo domačih fotografskih mojstrov iz omenjenega cikla, ki ji bo jeseni sledila le še skupna pregledna razstava, na kateri bodo predstavljena dela vseh sodelujočih umetnikov. Avtorja smo povprašali po nastanku in motivih razstavljenih del.

»Polaroidi so le eden od žanrov oziroma ciklov, s katerimi se ukvarjam. Kot fizična oblika fotografije so mi zelo blizu. V osnovi gre za manjši format, veličine dlani, tako da so razstavljena dela občutno povečana. Fotografije so večinoma analogne, nekaj pa je tudi digitalnih. Prevladujejo črno-bele fotografije, nekatere pa so tudi barvne. Ključno pa je, da vsaka priča zase in govori svojo lastno zgodbo. Motivi so zelo različni, kot je različna tudi njihova percepcija. Želim si, da si vsak gledalec ustvari lastno sliko o mojih delih. Tisti, ki jih moja umetnost zanima, se morajo vanjo resnično poglobiti. Pri fotografiranju sem zelo analitičen, tako da so vse razstavljene fotografije dobro premišljene. O svojih delih veliko razmišljam in nikdar ne ustvarjam hipno. Razstavljenih je bilo okoli 60 fotografij, vendar pa ta serija še ni dokonč(a)na.«

»S fotografijo sem se začel ukvarjati razmeroma pozno. Šele v 30. letih me je začela sprva zanimati črno-bela analogna fotografija, ki mi je še danes najbolj pri srcu, čeprav je digitalna fotografija precej cenejša. Kasneje sem se začel ukvarjati tudi z akti ter raziskovanjem črno-belih nians, senc, tonaže itd. Velik uspeh sem dosegel tudi z žanrom potreta, postal sem fotograf leta v Sloveniji in imel tudi nekaj odmevnih razstav v Parizu, New York ter Budimpešti. Ne bi rekel, da je razstavljanje v domačem Kočevju kakorkoli lažje ali težje kot v katerem od svetovnih velemest. Ključno je, da se dobro ujameš s kustosom, s katerim sodeluješ pri postavitvi. Vsekakor pa je v manjšem okolju lažje s tehničnega in organizacijskega vidika.«

»Trenutno aktivno ustvarjam pet ali šest različnih fotografskih ciklov. Zadnje čase se še posebej navdušujem nad arhitekturo in industrijsko fotografijo. V Likovnem salonu Kočevje razstavljam že tretjič. Vsakič, ko dobim priložnost za to, sem zanjo hvaležen, ker sem na Kočevskem preživel celotno mladost, lahko bi rekel tudi najlepša leta. Zato na to okolje še vedno gledam bolj čustveno. Kočevje morda z vidika razvoja umetnosti ni med vodilnimi slovenskimi mesti, a ima razstavljanje tu nekatere druge čare. Vedno, ko razstavljam v tem okolju, rad postavim na ogled tudi kakšno fotografijo, ki je nastala na tem širšem območju. Na Kočevskem imam še vedno mnoge prijatelje in čeprav se vračam zelo poredko, le nekajkrat na leto, bo za vedno ostalo zapisano globoko v meni.«