Vito Oražem kočevskemu muzeju doniral več kot 300 dragocenih koščkov družinske zgodovine

Mednarodno priznani kočevski umetnik mag. Vito Oražem s Pokrajinskim muzejem in Likovnim salonom Kočevje sodeluje že vrsto let. Posamezne dele bogate zapuščine znane kočevske družine Oražem je omenjenima ustanovama z različnimi donacijami podaril že v preteklosti, zdaj pa se je odločil za novo donacijo. Na novinarski konferenci, ki jo je danes pripravil v prostorih muzeja, je predstavil tokratne eksponate – fotografije z različnimi motivi življenja v Kočevju, razglednice, predmete, povezane s kočevsko železniško progo, ter dokumente o delu vojnih ujetnikov v Kočevju. Donacija obsega krepko več kot 300 enot iz več vsebinsko zaključenih sklopov.

Osebno in družinsko gradivo družine Oražem je dolga leta skrbno zbiral in hranil Dušan Oražem. Sin Vito, dolgoletni direktor Muzeja za oblikovanje Essen, ki že skoraj pet desetletij živi v Nemčiji, se je za že četrto donacijo odločil, ker nenehno poudarja izjemen pomen ohranitve zgodovinskega gradiva v lokalnem okolju, kjer je njegova družina zapustila neizbrisen pečat. Osrednji namen tokratne donacije je zagotoviti ustrezno hrambo, strokovno obdelavo in digitalizacijo gradiva, ki bo kot del kulturne dediščine na voljo širši javnosti. Z družino Oražem je kočevski muzej v preteklosti že večkrat sodeloval ob pripravi različnih razstav. Prvič leta 1996 ob stoletnici Vodarne in elektrarne mesta Kočevje, kasneje pa še ob razstavah 120- letnica javne rabe elektrike na Slovenskem, Vodarna in elektrarna mesta Kočevje 1896–2016, Na Zdar! Sokolsko društvo Kočevje, Življenje z reko Rinžo ter Telovadba in šport na Kočevskem, pa tudi ob projektoma Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci in Kočevje 2000−2040. Fotoesej v petih dejanjih.

»Vsaka podobna donacija je izjemnega pomena, kot muzej pa smo seveda ponosni, da nas donatorji prepoznajo kot zaupanja vredno ustanovo. Ta donacija je neprecenljiva, saj je pričevalec življenja v Kočevju in razvoja našega mesta. Pri strokovnem delu s tako raznolikim gradivom lahko resnično sestavimo širšo zgodbo, ki predstavlja temeljit zgodovinski (v)pogled na naše območje. Gospodu Oražmu smo zato zelo hvaležni,« pravi direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesna Jerbič Perko.

»Naše sodelovanje se je že davnega leta 1996 pričelo z gospodom Dušanom Oražmom pri pripravi razstave Vodarne in elektrarne mesta Kočevje. Sodelovanje z družino Oražem tako poteka že polna tri desetletja. Zaradi varovanja in prostorskih omejitev ti predmeti žal ne bodo mogli biti stalno na ogled. Bodo pa na voljo za ogled raziskovalcem, muzejskim kolegom in ostalim zainteresiranim za potrebe raziskovanja. Ob določenih tematskih razstavah, ki jih bomo pripravili v muzeju, pa bomo te fotografije in dokumente seveda predstavili tudi širši javnosti.«

»Pokrajinskemu muzeju Kočevje se zahvaljujem, da so v vsem tem materialu, ki sem ga našel v družinski zakladnici prepoznali zgodovinsko vrednost, ki ni samo osebne narave, temveč tudi splošnega pomena. Prikazuje namreč gospodarski, kulturni in socialni razvoj Kočevja ter Kočevske.  To je že moja četrta donacija tukajšnjemu muzeju. Prve tri so bile vezane zlasti na čas med obema svetovnima vojnama, današnja pa se nanaša predvsem na čas neposredno po vojni ter na petdeseta in šestdeseta leta,« dodaja mag. Vito Oražem.

»Posebej so izpostavljeni trije tematski sklopi. Prvi je gradnja obrata podjetja Melamin, ki jo je spremljal moj oče, ljubiteljski fotograf. S pomočjo muzeja smo našli veliko ljudi, ki so upodobljeni na fotografijah. Te tako nimajo le zgodovinske vrednosti, pač pa tudi osebnostno. Zdaj bolje vemo, kdo so bili ljudje, ki so obrat dejansko zgradili. Drugi sklop se nanaša na kočevski šport neposredno po vojni, predvsem na namizni tenis. Kočevje je imelo namreč v petdesetih letih zelo močno ekipo v slovenskem in celo jugoslovanskem merilu. Tretji sklop obsega sedem dokumentov, ki se nanašajo na delo vojnih ujetnikov pri obnovi naše stanovanjske hiše. O tem dolgo nisem vedel ničesar. Ko sem se začel ukvarjati z dokumenti, se mi je to zdelo pomembno deliti z javnostjo, saj se o tem v Kočevju ve bore malo. Bolj kot ne vemo le, da so vojni ujetniki pomagali obnoviti nekdanji Šeškov dom.«