Četrtkove pop-up večerje za manjše skupine Aleša Kovačiča v Vezenini

Aleš Kovačič je dobro znano ime v kočevskih gostinskih krogih. Kuhar in veliki gurman, ki je na Kočevskem znan pod vzdevkom Kova, slovi po izjemno bogatih in raznovrstnih zakuskah in keteringih, s katerimi popestri številne najbolj odmevne dogodke in prireditve v našem lokalnem okolju. V zadnjih tednih pa v Kreativnem središču Vezenina v sklopu svoje blagovne znamke Gverila food pripravlja prav posebne četrtkove pop-up večerje za manjše skupine do 15 oseb v prijetnem, sproščenem in malce bolj osebnem vzdušju.

»Nisem tipičen kuhar, pač pa nekakšen kuharski nomad. Opravljal sem že mnoge vloge, od natakarja in kuharja do peka burgerjev in pic. Po koroni pa sem se bolj posvetil keteringu, saj ta poleg kakovostne hrane prinaša tudi bolj oseben stik s strankami. Rad delam v gostinstvu, saj je znotraj tega področja veliko različnih možnosti. Pravzaprav sem začel kot DJ, iz česar se je porodila želja po tem, da bi imel lasten klub. Ta se je dejansko zgodil v nekdanjem Krokodilu, sledil pa mu je še večji v Ribnici. Nato me je pot zanesla v KCK, kjer sem ustvarjal dogodke, v sklopu katerih sem na letnem vrtu pekel burgerje. V želji, da bi se na tej lokaciji dogajalo nekaj več, sem odprl prodajalno hitre hrane v bližini. Potem pa je sledila epidemija in v času, ko smo bili vsi doma, sem pričel peči pice in pripravljati keteringe,« nam pojasni kočevski kuharski mojster.

»Med korono sem začel peči kruh in spontano sem ob tem napravil še testo za klasično napolitansko pico. Ker sem imel doma pečico, ki ni omogočala peke na dovolj visoki temperaturi, prva pica sicer ni uspela. Ko pa sem kupil peč, ki dosega 400 stopinj Celzija, sem spekel 18 hlebčkov. Osem sem jih ohranil za družino, za ostale pa sem na družabnem omrežju Facebook objavil, da jih brezplačno ponujam vsem, ki bi jih želeli. Deset hlebčkov, iz katerih sem naredil pice, sem dal pred svojo hišo in odziv ljudi, ki so jih prišli iskat, je bil ogromen. Čez en teden sem spekel še 20 pic in jih ponudil v zameno za prostovoljne prispevke. Ker je bil odziv tako dober, sem se odločil, da se bom peki pic posvetil poklicno.«

»Pop-up večerje so enkratni kulinarični dogodki na bolj intimnih lokacijah, ki ponujajo unikatne menije. Ideja, da jih pripravim za manjše skupine v Vezenini se mi je porodila, ker sem si želel zapolniti četrtkove večere. Med vikendi sem večinoma polno zaseden, med tednom pa sem imel nekaj več prostega časa. Vedel sem, da lahko najamem ta prijeten prostor, dobival pa sem tudi kar nekaj naročil za pogostitve skupin do 15 oseb. Ko sem načrtoval prvo večerjo, sem mislil, da bom pripravil morda eno ali dve, bolj tako poskusno. Odziv je bil veliko boljši, kot sem pričakoval, saj so bili prvi štirje termini razprodani v roku enega tedna. Razpisal sem dodatne štiri četrtke in tudi ti so že polno zasedeni, zato že planiram naslednje štiri.«

»Večerje so namenjene skupinam, ki si ne želijo praznovati v restavraciji, pač pa iščejo bolj intimno atmosfero. Koncept temelji na tem, da se hrana med gosti deli, zato je na mizi hkrati več različnih pladnjev. Dogodki so popolnoma spontani, vedno o hrani, ki jo ponudim, tudi kaj zanimivega povem, denimo za kakšno jed gre in kako sem jo pripravil. Z gosti se pohecam, predvsem pa jim pustim, da se razživijo, kot se sicer v restavracijah ne bi mogli. Gostje tudi pridejo k meni med pripravo hrane in izrazijo svoje želje ali vprašajo po kakšnem nasvetu. Vse je podrejeno temu, da se imamo lepo. Skupine so mešane, tako po spolu kot starosti, tako da je vedno zanimivo.«

»Hrane ne naročajo gostje, pač pa jo pripravim po lastni presoji. Je pa vsaka večerja nekoliko drugačna. Nekatere klasične jedi so stalen del menija, ostale pa prilagajam, tudi sezoni. Nikoli ne pripravljam denimo italijanskih, francoskih ali kakšnih drugih »žanrov«, pač pa rad eksperimentiram. Glavna razlika med večerjami, ki jih pripravljam v Vezenini, in tistimi, ki jih ponujajo restavracije, pa je bolj oseben pristop do vsakega gosta. Restavracije, ki pripravljajo keteringe, so tako ali drugače omejene z meniji, jaz pa se lažje prilagodim željam in potrebam gostov. Če restavracija določene hrane ne kuha, jo bo tudi za potrebe keteringa težko naredila. Pri meni je drugače, z vsakim, ki naroči postrežbo, se osebno dobim in skupaj narediva načrt v skladu z njegovimi pričakovanji.«

»Večina hrane temelji na mesu in ribah, kar se tiče ribjih jedi, pa so te v glavnem na osnovi surovih rib. Mnogi so prepričani, da surove ribe niso dobre, vendar po tem, ko ji poskusijo, spremenijo mnenje. Meso, še posebej pečeno na žaru, pa je klasika, brez katere ne gre. Rad pravim, da so te četrtkove večerje zame nekakšna kuharska rekreacija. Mnogi ob četrtkih popoldan hodijo na različne športne rekreacije, ta pa je moja kuharska, za razgibavanje brbončic (smeh).«