Čarobna noč čarovnic v Koblarjih

Noč čarovnic je običaj, ki veliko pomeni predvsem otrokom. Tega se zavedajo tudi v Koblarjih, kjer so ob tem že tretje leto zapored pripravili prav poseben dogodek za najmlajše. V gozdičku pri vaškemu domu sta domačinki Ina Šerbec in Andreja Kopač s pomočjo ostalih krajanov pripravili pravcati poligon zabavnih, kot se za noč čarovnic spodobi pa tudi malce strašljivih, tematskih postojank. Kar okoli 50 otrok je reševalo atraktivne izzive, na koncu pa jih je seveda čakalo tudi sladko presenečenje. Z Ino Šerbec smo govorili o idejni zasnovi, pripravi in izvedbi te edinstvene zabavno-poučne družabne prireditve.

»Glede na to, da sta bili že prvi dve izvedbi zelo uspešni in lepo obiskani, smo določene stvari ohranili. Ker pa je potrebno ohranjati zanimivost in nepredvidljivost, smo veliko razmišljali o idejah, kako dogodek še dodatno popestriti. Dodali smo kar nekaj posebnih rekvizitov, ki so bili v celoti ročno izdelani, zato smo vanje vložili obilo truda. Ko se zaključi poletje in pride jesen, imamo malo več časa za kreativno razmišljanje. Priprave so trajale kar dva ali celo tri mesece, saj je bilo potrebno nabaviti material, skrbno izdelati vse predmete in načrtovati vsako podrobnost pri pripravi postojank, da je lahko dogodek v celoti uspel.«

»Dejansko gre za edinstven dogodek, ki mu, vsaj na Kočevskem, ni para. Ideja se je porodila nekaj domačinkam, ki smo tudi sicer aktivne v naši skupnosti in smo si želele pripraviti nekaj zabavnega ter hkrati poučnega za otroke v našem kraju. Pričele smo brskati po internetu ter postopoma nabirati ideje in zamisli. Želele smo si pripraviti dogodek, ki bo zanimiv tako najmlajšim kot tudi nekoliko starejšim. Seveda pa si nismo želele, da bi bile točke, ki smo jih uredile, preveč strašljive. Konec koncev gre le za otroke, ki so večinoma še zelo majhni.«

»Letošnja novost je strašljivo pokopališče. Izdelali smo nagrobnike, sveče in okostnjake, tako da je bila ta postojanka najbolj ”strašna” med vsemi. Znova smo imeli tudi laboratorij, v katerem je ”znanstvenik” otrokom s pomočjo dveh pomočnic, Andreje in mene, skuhal prav poseben napoj. V primerjavi z lansko izvedbo smo tokrat postavili tudi veliko strašilo, poimenovano Bučman, saj je bil izdelan iz buč. Seveda pa ni manjkalo niti drugih predmetov, ki sodijo v ta čas, kot so čarovnice, klobuki in pajki. Ko se je spustila noč, je celoten gozd zažarel v čarobni svetlobi lučk. Posebnost je bil tudi veliki pajek z gromozansko mrežo. Tako je šlo za mešanico že videnih in na novo pripravljenih reči.«

»Pričeli smo v laboratoriju, kjer sva z Andrejo malčkom pripravili zabavno in ne preveč strašljivo zgodbico ter jim razložili, kako se morajo lotiti nalog in izzivov, ki so jih čakali na posameznih postojankah. Tokrat se nama je pridružilo tudi nekaj mlajših deklet, ki so otroke vodile po omenjenih točkah. Na vsaki od njih je bila ena pomočnica, ki je otroke sprejela, jih peljala po postaji, jim razkazala vse, kar smo pripravili, jih pripeljala nazaj v ”dolino” in jih usmerila na naslednjo točko. Celoten dogodek sva vodili in povezovali skupaj z Andrejo. Ker pa sva že v samo pripravo vložili res veliko truda in energije, sva izvedbo tokrat v precejšnji meri prepustili dekletom, ki so priskočile na pomoč. Sami sva tako lahko tudi malce opazovali, kako doživeto otroci doživljajo noč čarovnic in kako vedoželjno so se lotevali nalog, ki so bile pripravljene.«

»Otrokom je bila prireditev znova zelo všeč. Iskreno povedano, smo si lani rekli, da bomo letos, glede na vse napore pri pripravi, naredili premor. Ko pa smo videli, koliko takšen dogodek pomeni najmlajšim, smo vedeli, da se velja znova potruditi. Odziv otrok je bil odličen, še boljši kot lani. Čeprav prireditve nismo posebej oglaševali, je po veliki udeležbi sodeč, na Kočevskem že dobro znana. Posebna zahvala gre predsednici Krajevne skupnosti Stara Cerkev Jožici Šerbec, ki nas je znova znala zbrati skupaj in organizirati. Lepo je, da se ob takšnih priložnostih družimo ljudje vseh generacij in si med seboj pomagamo. Še posebej, ko gre za pripravo dogodka, namenjenega našim najmlajšim. Le tako se lahko resnično povežemo kot skupnost.«