Slovenske železnice objavile razpis za porušenje kočevske kurilnice in garaže za lokomotive

Kočevsko lokalno javnost, predvsem tisti del, ki mu je še mar za tukajšnje najpomembnejše zgodovinske spomenike, je razburila novica, da so Slovenske železnice objavile javni razpis, odprt do 3. novembra, za rušenje znamenite kurilnice in garaže za lokomotive na železniški postaji v Kočevju. Kljub dolgoletnim naporom in javnim opozorilom lokalnega prebivalstva o izjemnem pomenu tega objekta, ki je najstarejši tovrstni v Sloveniji (postavljen že davnega leta 1893) in ob tistem v Rogatcu tudi edini takšen v naši državi, pri vodilnih v omenjeni družbi ni bilo nikakršnega posluha.

Gre za naslednjega v nizu pomembnih ostankov nekdaj tako ključnega kočevskega železniškega prometa, ki so v zadnjih letih zaradi neodgovornih sklepov odločevalcev izginili s kočevske postaje. Kljub idejam, da bi se na tem območju vzpostavilo bodisi manjši muzej parnih strojev bodisi prostor za predstavitev lokomotiv, iz vsega naposled ni bilo nič. Odločitev za odstranitev je tako očitno dokončna. Pri tem se velja upravičeno vprašati tudi o vlogi Občine Kočevje, ki očitno ni mogla (ali želela) narediti dovolj, da bi preprečila žalosten razplet. V celoti objavljamo komentar poznavalca kočevske zgodovine Mihaela Petroviča ml., ki ga je pripravil za naš medij.

O siroti Jerici in hudih mačehah

Juhuhu, pa smo spet tako daleč: kot kaže, bo nepovratno izginil še en del starega Kočevja! Tistega nazadnjaškega, zazrtega v preteklost, ki ovira razvoj in morda (ampak zares samo morda) s svojo zanemarjenostjo in klavrno podobo pri nekaterih v zadnjih letih zbuja celo nelagodje in slabo vest. Tako kot, denimo, tudi nekdanja elektrarna prvega elektrificiranega mesta v Sloveniji ter še kaj, kar do zdaj po čudežu ni zagorelo ali pa se porušilo samo od sebe.

Toda elektrarna še stoji in bo – Bog je nima rad! – podobno kot zadnji ostanki kočevske pivovarne očitno še nekaj časa kljubovala zobu časa. Se pa bo po volji Slovenskih železnic  verjetno končalo življenjsko obdobje neke druge stavbe, ki bi nam in njim pravzaprav lahko bila v ponos, a je, ker so se pristojni do nje pač vse predolgo obnašali kot huda mačeha do sirote Jerice iz znane ljudske pesmi, spremenila v njihovo in kočevsko sramoto. Razpis za rušitvena dela je že objavljen. Gre seveda za kurilnico ob mestni železniški postaji. Stara je toliko kot kočevska proga – dobrih 130 let – ter velja za najstarejšo tovrstno ohranjeno zgradbo v celotni državi.

Nekdanji ravnatelj Železniškega muzeja in eden najboljših poznavalcev dediščine železnic pri nas, prof. Mladen Bogić, je leta 2021 tako ugotavljal, da se je podoben, a mlajši kurilniški objekt obdržal samo še v Rogatcu. Na pomen zgradbe, ki je skupaj z bližnjo okretnico vpisana v register kulturne dediščine, pa so v zadnjih letih opozarjali tudi drugi strokovnjaki, od umetnostnega zgodovinarja mag. Gojka Zupana, preko znanega arhitekta prof. Janeza Suhadolca, do članov Slovenskega nacionalnega odbora za ohranjanje industrijske dediščine.

Zaman, kajti tudi v Slovenskih železnicah, tako se vsaj zdi, vodstveni kadi bržkone menijo, da naj psi kar lajajo, karavana pa bo vseeno nadaljevala po svoje. In to celo v senci, dasiravno živimo na sončni strani Alp. Lajež je sicer nadležen, ampak zares nevaren (tudi to nas uči stara modrost) konec koncev ni. Še posebej, če boš objekt, ki bi ga rad odstranil, znal prikazati kot dotrajan, neprimeren za uporabo in tvegan za okolico, pozabil pa omeniti, da je takšen postal predvsem  po tvoji zaslugi. In da se nikoli nisi najmanj potrudil, da bi mu našel novo vsebino, četudi bi to bilo možno. Zgledov lahko doma in v tujini najdemo več kot dovolj.

Seveda bi kdo porekel, da se morajo tudi v Slovenskih železnicah obnašati ekonomično, in da denarja ne kaže zapravljati kar vsepovprek. Dejstvo je, da ohranjanje dediščine gotovo nekaj stane, če zanjo desetletja nisi skrbel, še toliko več.  A žal v občilih prebiramo, da naj bi gospod Dušan Mes in njegovi zgolj lani za prednovoletno druženje svojih uslužbencev zapravili več kot 400.000 evrov železniškega denarja. Ker si to menda lahko privoščijo. Žal novinarji poročajo, da so za storitve ene same odvetniške pisarne v manj kot dveh letih na železnicah baje porabili okrogel milijon evrov. In žal se v medijih pojavljajo očitki o domnevnih večmilijonskih fiktivnih poslih podrejenih družb, o »parkiranju« političnih kadrov na dobro plačanih delovnih mestih v podjetju in še o čem…  

Zato bi se vendarle kazalo vprašati, ali gospodje in gospe, ki med drugim npr. že vrsto let radodarno podpirajo ljubljanski športni klub, kateremu – seveda zgolj po naključju – predseduje prav eden od njihovih direktorjev, res ne bi mogli najti sredstev tudi za ohranitev kočevske kurilnice. Koliko je tukajšnjim ljudem ta pomenila in pomeni, dokazuje že to, da so številni občani pred leti zavihali rokave in v najboljšem udarniškem duhu očistili njeno okolico ter pod streho potisnili lokomotivo JŽ 22-092, ki je do tedaj propadala na prostem. Ker jim pač ni bilo vseeno. Kakor jim tudi ni bilo vseeno za tratarski »tunel«, ki je na koncu v veliki meri »stal inu obstal« prav zaradi reakcij lokalne javnosti na načrtovano porušitev. Našemu prebivalstvu tozadevno pač ni mogoče očitati pomanjkanja vrednot. Ravno nasprotno!

Vodstvo Slovenskih železnic pa … Kaj naj človek sploh reče?

Da se sedanji odgovorni na Kolodvorski ulici 11 v Ljubljani bolj kot svoji lastni preteklosti in identiteti čutijo zavezani nadaljevanju izročila tistih, ki so na Kočevskem po letu 1945 rušili cerkve in druge kulturne spomenike? Da po letih brezbrižnosti pišmevuhovsko podpisujejo dokončno smrtno obsodbo stavbi, ki je preživela najmanj tri države in dve svetovni vojni, vključno z medvojnim bombardiranjem železniške postaje, ne bo pa njih? Da se stari »ajzenponarji«, ki so jih oblivale solze, ko so leta 1993 na kolodvor ob stoletnici proge v Kočevje pripeljali muzejski hlaponi in ko je okretnica ob kurilnici po dolgem času spet služila svojemu namenu, ob njihovem početju bržkone obračajo v  grobovih?

Ne, to niso trditve, so le vprašanja, ki bi se utegnila zastavljati ljudem. In na katera bi verjetno vsak odgovarjal po svoje. Ampak, ko v starejših zapisih prebiram, kako je neki povojni republiški »dejavnik« Kočevju svoje dni malodane prepovedal gradnjo bolnišnice, ko mi ljudje pripovedujejo (ali so pripovedovali), kako so se z njim morali pogajati, da so smeli asfaltirati cesto proti Brodu na Kolpi ter še kaj, vsaj moje osebno navdušenje nad njim ni ravno pretirano, pa čeprav se je lahko pohvalil z nazivom našega častnega občana.

Prav zanimalo bi me, kaj bodo o vlogi Dušana Mesa, Gorazda Podbevška, Deana Čerina, Nine Avbelj Lekić, pa tudi Miha Butare ml. ter drugih vodilnih kadrov železnic v letih, ko se je dokončno pisala usoda kočevske kurilnice, nekoč sodili raziskovalci, ki se bodo poglabljali v preteklost (ne)ohranjanja slovenske stavbne in tehnične oziroma industrijske dediščine. Tega seveda ne bom nikoli izvedel. Tudi oni ne. Bodo pa nemara izvedeli njihovi otroci ali vnuki. In mogoče je dobro tako.