Pisanje zlatih zgodb z nalivnim peresom

Društvo UP je na Kočevskem znano po uspešni organizaciji Oljkinih knjižničnih klepetov, ki so se dobro prijeli. Tudi z drugim projektom v Knjižnici Kočevje Zlate zgodbe za zdravo dušo je društvo doseglo pozitiven učinek. Delavnice branja, poslušanja in pripovedovanja zgodb ter njihovo zapisovanje na roko z nalivnih peresom, ki potekajo enkrat mesečno, so skozi celotno poletje in v začetku jeseni pritegnile lepo število udeležencev starejše generacije. Obiskali smo jih na zadnjem septembrskem srečanju, kjer so nam pojasnili, katere dejavnosti izvajajo in o čem teče beseda.

»Šlo je za peto delavnico, na kateri sem za udeležence pripravila zgodbo iz francoske knjige z naslovom Moški, ki je sadil drevesa. Osredotočili smo se na zgodbo, ki me je posebej navdahnila, o moškem, ki je ob upokojitvi razmišljal,  kaj vse je le-ta prinesla s seboj. Na začetku se je človek sicer razveseli, saj več nima toliko obveznosti, vendar pa mu hkrati lahko povzroči občutek nekoristnosti. Upokojenci imajo več časa, vendar tudi manj energije, zato je to pogosto obdobje iskanja smisla.«

»Najprej smo imeli kratek ”spoznavni pogovor”. Čeprav je šlo za srečanje rednih udeležencev delavnic, te potekajo le enkrat mesečno, zato vedno potrebujemo nekaj časa, da se ”ogrejemo”. Nekateri udeleženci so z drugimi delili kakšno zanimivo izkušnjo, ki so jo pridobili v vmesnem času.

Po prebrani zgodbi smo si vzeli nekaj minut za premislek, nato pa z nalivnim peresom zapisali svoja občutja. Tisti, ki potrebujejo več miru in ustvarjalne svobode, so se lahko tudi presedeli. Za to dejavnost smo si vzeli 20 minut, ker je za nekoga, ki ni vajen redno pisati z roko, daljše obdobje lahko tudi naporno. Nato smo se znova usedli v krog in prostovoljec je prvi prebral svoj zapis, nato pa smo si podajali besedo po levi, srčni strani. Pogosto zapis enega udeleženca spodbudi tudi drugega. Krepili smo fino motoriko pisanja z roko ter spodbudili umiritev in bistritev misli ter spominov.«

»Imamo osem stalnih udeležencev, pogosto pa pride tudi kdo na novo. Posebnost kočevske skupine je, da jo kot edino tvori več moških kot žensk. Odprti smo za vse, ki nas obiščejo prvič, tako da jih postopoma vključimo v skupino. Malce sicer traja, da se privadijo na dinamiko dejavnosti, vendar delamo na tem, da se vsi počutijo kar se le da sprejete. Na delavnicah so nastale številne zanimive zgodbe, zato razmišljamo, da bi jih objavili v društvenem zborniku. Skupina je prijetna, odprta in navdihujoča, stkale pa so se tudi prijateljske vezi,« je pojasnila vodja delavnic(e) Darinka Jerčinović.

»Delavnic se redno udeležujem, ker me notranje izpolnjujejo. So krasna priložnost za druženje in bistritev uma. Veseli me, da lahko pišem prijetne zgodbe iz preteklosti in sedanjosti. Udeleženci smo se povezali, dobro se razumemo in si izmenjujemo različna mnenja ter poglede, skupaj pišemo zgodbe in jih skupaj tudi beremo. Odkar sem upokojen veliko berem, pa tudi pišem na roko. Rad zapišem zlasti kakšno zgodbo z ljubezensko tematiko. Skupina je zelo prijetna, Darinka in Mojca (Šikonja) pa nas odlično vodita ter usmerjata. Želel bi si, da se nam kdaj pridruži še kdo iz mlajše generacije, saj so delavnice resnično koristne za vsakogar,« je dodal udeleženec Zdravko Stevanić.

»Veseli nas, da je gospa Darinka Zlate zgodbe prinesla tudi v Kočevje. Vedno znova se rada vrnem, saj se vselej prijetno počutim. Ob tem razgibam možgane in roke, torej naredim tudi nekaj dobrega zase. Lepo je, da se tako koristne družabne dejavnosti izvajajo tudi v našem mestu. Ker sem upokojenka, imam na voljo več časa, na delavnicah pa čas še posebej hitro mine. Zgodbe, ki si jih preberemo, so čudovite, ker so vzete iz življenja. Zaupamo si svoje življenjske zgodbe, kaj zanimivega smo doživeli, kaj nas je navdušilo, motiviralo itd. Vse poteka počasi in v miru, nič pod kakšno prisilo.«

»Krepimo si samozavest in lahko damo iz sebe vse tisto, kar nas teži. Družimo se, gremo na kavo in kramljamo. Sama še vedno pišem na roko voščila ob večjih praznikih, zlasti starejšim sorodnikom in prijateljem, ki jim ta običaj veliko pomeni, zapišem pa si tudi kakšen kuharski recept. Ker pa doma ne uporabljam nalivnega peresa, je to še posebej zanimiva izkušnja. Na delavnicah sem napisala že kar nekaj zgodb, ali so dovolj dobre, da bodo našle mesto v zborniku, pa bodo morali oceniti drugi,« pa je zaključila udeleženka Majda Petek.