Poučen sprehod po poti največjih Jarmovih umetnin

V okviru drugega Festivala Staneta Jarma je Pokrajinski muzej Kočevje poleg delavnice lesoreza pripravil še en zanimiv, predvsem pa poučen dogodek, primeren za obiskovalce vseh generacij.  Strokovno obarvan sprehod po Jarmovi poti je vodila kustosinja Likovnega salona Kočevje Nadja Kovačič, ki je udeležence popeljala po najvidnejših stvaritvah tega velikega kočevskega umetnika, ki je še danes tako ali drugače prisoten praktično v vsakem kočevskem domu. Nam pa je zaupala tudi nekaj najpomembnejših dejstev iz njegove življenjske poti ter umetniške in pedagoške kariere.

»Ko smo z organizatorji govorili o konceptu festivala, smo si bili enotni, da se spodobi na dogodku, posvečenem Stanetu Jarmu, pripraviti tudi dejavnost, kjer se obiskovalci podučijo o njegovi življenjski in poklicni poti ter najpomembnejših delih, ki že desetletja pomembno sooblikujejo javno podobo našega mesta. Če želimo razumeti njegovo ustvarjanje in sporočilnost moramo poznati tudi zgodovinske okoliščine, v katerih je odraščal, saj so ključno zaznamovale njegov ustvarjalni opus.«

»Rodil se je v Osilnici leta 1931 kot deveti, najmlajši otrok. Ded po mamini strani Peter Rutar je bil znan podobar in rezbar. Stanetov oče Josip je delal v Rutarjevi delavnici. Pozneje je imel lastno rezbarsko delavnico, v kateri je odraščalo vseh devet otrok. Najstarejši sin Peter se je ukvarjal s podobarstvom, vendar nikoli tako zavzeto kot Stane, ki mu je prav vloga najmlajšega otroka omogočala, da je več časa preživel v očetovi delavnici. Že kot otrok se je najraje igral s koščki lesa. Pogosto si je kar sam izdelal kakšno leseno igračko, s katero so se nato igrali tudi njegovi prijatelji. V družini so zato od njega pričakovali, da bo nadaljeval družinsko tradicijo.«

»Kot desetletni deček je doživel vse grozote druge svetovne vojne. Območje zgornjega dela Kolpe, tudi njegovo Osilniško dolino, je leta 1942 zavzela italijanska vojska, ki je v internacijo odpeljala številne može, mlade fante in celotne družine. Mnogi interniranci na Rabu in v Gonarsu se iz taborišč niso vrnili. Jarm je izkusil tudi veliko pomanjkanje, lakoto in zgaranost. Vsi ti prizori so se mu globoko in za vedno vtisnili v spomin. Motivi žalujočih žena, odetih v črnino, so postali eden njegovih zaščitnih znakov. Žalost in trpljenje sta se močno zasidrala v njegovo zavest in teh podob se ni nikoli zares otresel. Pogosto je govoril o vojnih grozotah in jih opisoval kot tako hude, da je jokal ves gozd.«

»Jarm je v svojih delih večinoma upodabljal trpečega preprostega kmečkega človeka, torej podobe, ki so izhajale iz njegovega lastnega trpljenja, pomanjkanja in lakote. Ta čustva se na njegovih skulpturah najbolje razberejo na udrtih, brezizraznih očeh in poudarjenih ličnicah. Njegova zgodnejša dela so nastajala bolj počasi in premišljeno, v poznejšem obdobju pa je bil že opazen modernistični kiparski pristop 20. stoletja. Vse odkar je zaključil šolanje na kiparski specialki, se je otepal očetovega nasledstva, kateremu pa očitno ni mogel uiti. V 70. letih so mu namreč pričela prihajati številna cerkvena naročila in po sili razmer jih je začel sprejemati. Cerkev je sčasoma postala njegov glavni naročnik in posledično so se tudi njegovi motivi ter opus preusmerili v krščansko mitologijo.«

»Kot vemo, je bil Stane Jarm skupaj s somišljenikoma Milošem Humkom in Ivanom Brudarjem soustanovitelj in dolgoletni vodja Likovnega salona Kočevje, ki je od 70. do 90. let deloval v prostorih današnje tržnice. Zelo zgledno so skrbeli za likovno in razstavno dejavnost, tako da je bilo umetniško dogajanje na Kočevskem živahno. Vendar pa je vse baziralo na prostovoljni, entuziastični ravni. V tem obdobju je nastala bogata likovna zbirka, a sta entuziazem in finančna podpora počasi usahnila. 90. leta so prinesla razpad kočevskega gospodarstva, ki je predstavljajo osrednji del financiranja likovne dejavnosti. Salon je usahnil, likovna zbirka pa je postala last občine in je zdaj razkropljena po številnih ustanovah. V Pokrajinskem muzeju smo pred dobrim desetletjem znova obudili likovno dejavnost in tako na nek način nadaljujemo Jarmovo poslanstvo.«

»Jarm je bil seveda znan tudi po svoji pedagoški dejavnosti, ki jo je opravljal več kot 40 let. Kot likovni pedagog se je globoko vtisnil v spomin in srce mnogim generacijam Kočevcev, tako da smo ga vsi imeli za ”svojega”. Ko je Kočevje doživelo povojno obnovo, se je zavezal, da bo svojemu mestu pomagal v kulturnem oz. umetniškem smislu. Vrnil se je v domače okolje in tu ustvarjal do smrti. Skulpture, ki smo jih na poti obiskali, sodijo v njegovo zgodnejše obdobje in niso ustvarjene z motorno žago. Takšna umetnost je prišla na vrsto kasneje, z monumentalnimi cerkvenimi naročili.«

»Veliki umetnik pa je imel v določenem obdobju tudi nesoglasja z oblastjo, zlasti zaradi znamenite skulpture Deklica s piščalko. Trend povojne obnove je šel v smer čaščenja narodnoosvobodilnega boja ter duha junaštva in zmage nad okupatorjem. Jarm je razmišljal nekoliko drugače, saj si je bolj prizadeval za kulturni preporod. Kip Deklica s piščalko je bil sporen, ker je bila ta upodobljena popolnoma gola. Sprva je imela deklica noge pomočene v vodnjak, šele naknadno je iz različnih razlogov dobila današnji podstavek.  Še vedno pa velja za najbolj prepoznavno Jarmovo delo.«