Andreja Mlekuž – priljubljena »mama Jazbec«, ki je vzgojila generacije kočevskih gledališčnikov

Kočevsko ljubiteljsko gledališko društvo KUD Jazbec in partnerji že leta z razlogom velja za eno najkakovostnejših tovrstnih društev v Sloveniji. Temu dejstvu pritrjujejo številna prestižna priznanja, ki so jih njegovi člani in članice osvojili na največjih slovenskih amaterskih gledaliških odrih, pa tudi številne (avtorske) predstave, ki so doživele mnoge razprodane ponovitve. Omenjenega društva pa si ni moč predstavljati brez dolgoletne igralke in mentorice mladih gledališčnikov Andreje Mlekuž.

O tem, da gre resnično za osebo, ki predstavlja srce in dušo najuspešnejše kočevske gledališke skupine, priča njen simpatičen vzdevek, po katerem je v društvu znana že vrsto let, ”mama Jazbec”. V daljšem pogovoru smo jo povprašali, od kod izvira ljubezen do gledališča, kdaj se je pričela njena gledališka pot, kako je prišlo do ustanovitve društva nenavadnega imena, na katere uspehe je v vseh teh letih najbolj ponosna ter kako gleda na razvoj in prihodnost gledališke dejavnosti na Kočevskem.

»Moja ljubezen do gledališča sega v zgodnje otroštvo. Rada sem nastopala že v vrtcu, osnov javnega nastopanja pa sem se (na)učila v prvem razredu pri učiteljici Milki Gorše, ki je imela tudi lutkovni krožek. Sicer smo bili s sošolci še premajhni za lutkovne igre, smo pa imeli za 8. marec v hotelu Valentin prav poseben nastop, po katerem smo na učiteljico pritiskali, naj nas čim prej sprejme v svoj krožek. Ko smo se naučili dobro brati in pisati, smo bili že toliko pripravljeni, da nas je z veseljem povabila k sebi in skupaj z učiteljico Maro Sarkič sta nas pri krožku vodili vse do konca osnovne šole. Sprva smo nastopali po kočevskih šolah, nato pa tudi drugod, na različnih gledaliških srečanjih.«

»V srednji šoli sem ostala v Kočevju in prišla v krasen razred sošolk, s katerimi smo ob podpori profesorja Andreja Trobentarja pripravile lutkovno predstavo, s katero smo se predstavile v takratnem Pionirskem domu. Med počitnicami sem se udeležila tudi prvega gledališkega seminarja na Koroškem. Sledil je premor v času študija, ko sem pričela delati v šoli, pa sem gledališko strast znova obudila. Eden najbolj odmevnih projektov, ki sem ga soustvarila s sodelavkami, je bil Korak k sončku, v sklopu katerega so se učenci osnovnih šol spoznavali z otroci s posebnimi potrebami, na podlagi slikanice Svetlane Makarovič Veveriček posebne sorte.«

»Del te generacije je bil sin Romana Zupančiča in v sodelovanju s slednjim je nastala čudovita skladba, ki smo jo umestili na zaključno prireditev, na kateri je bila predstavljena gledališka predstava Veveriček. Roman je tedaj aktivno delal na projektu Te nore mravljice in odločili smo se, da k projektu pristopimo z večjim številom otrok – bilo jih je kar 46. Takratni ravnatelj Peter Šobar je ugotovil, da močno presegamo meje šolskih učilnic, zato je predlagal, da ustanovimo društvo. Z Renato Mikič, Suzano Puš in Romanom Zupančičem smo se usedli za mizo in s pomočjo Andreje Repar, ki je vodila območno izpostavo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, dejansko ustanovili lastno kulturno-umetniško društvo.«

»Ko smo razmišljali o imenu društva, smo se želeli izogniti najbolj očitnim, kot so Veronika, Friderik ali Medved, saj so bili vseprisotni. Na parceli Romana Zupančiča je imel tedaj brlog jazbec, zato je prišla pobuda, da se poimenujemo po tej živali. Ko sem se v zadevo malce poglobila, sem ugotovila, da gre dejansko za zelo zanimivo in za Kočevsko značilno žival. Partnerji pa smo bili vsi mi, ki smo društvo ustanovili, zato se je naposled prijelo ime KUD Jazbec in partnerji. Sledili so številni nastopi, med katerimi so seveda izrazito izstopale že omenjene Mravljice, muzikal, ki je doživel velik uspeh širom Slovenije. Zanj smo prvič prejeli tudi zlato plaketo na srečanju otroških gledaliških skupin.«

»Sčasoma se je za gledališče navdušilo vse več učiteljic, na srečo pa so nam bili zelo naklonjeni tudi vsi tukajšnji ravnatelji, ki so nam omogočali izvajanje tako gledaliških kot tudi lutkovnih krožkov. Ogromno smo se izobraževali, kajti delo z mladimi vedno zahteva nove, sveže ideje ter pristope. Sprva je krožek obiskovalo okoli 25 otrok, ki so bili vselej pripravljeni na delo, tudi izven šolskega urnika. Z gotovostjo lahko rečem, da nobeden od mentorjev te dejavnosti ni izvajal zaradi želje po zaslužku, pač pa iz čiste ljubezni do gledališča in dela z mladimi. Kmalu se je porodila tudi ideja o odrasli gledališki skupini, pri čemer nam je bil v ogromno pomoč in podporo znani kočevski dramski igralec Gašper Jarni, ki je vsa ta leta (ostal) naš strokovni vodja, svetovalec in usmerjevalec.«

»Prav on nas je prepričal, da smo začeli redno pošiljati naše mlade člane na deklamatorska srečanja Župančičeva frulica. Ponosni smo, da se lahko pohvalimo s prejemnikom prestižnega Pastirskega roga za zmago na tem natečaju. Občinska kulturna tematska leta so prinesla nastanek naše prve avtorske predstave za odrasle Uboga gmajna. Bili smo zelo presenečeni nad pozitivnim odzivom domačega občinstva, odšli pa smo tudi na številna gostovanja. Sledili sta še uspešni predstavi Kdo je tukaj nor in Slike Milana Butine. Naša najbolj odmevna predstava pa je seveda Da ne boš sama avtorice Selme Parisi, s katero smo dosegli vse, kar si lahko ljubiteljski gledališčnik le želi.«

»Ponosni smo tudi na projekt Pozdrav otrokom, ko ob tednu otroka vsako leto povabimo vse kočevske šole in enote vrtca, da skupaj ustvarimo kulturno-umetniško prireditev za vse generacije, ter na gledališki tabor, ki sva ga s Suzano Puš pred mnogimi leti začeli izvajati v Kočevskem Rogu. Z leti se je zanimanje zanj  močno povečalo in prišla je prijazna ponudba gospoda Srečka Gabriča iz Bosljive Loke, kjer zdaj tabor že več kot desetletje poteka v krasnih pogojih. Gašper Jarni, Anđelka Nikolić in Selma Parisi, s katerimi redno sodelujemo, nam pri tem nudijo neprecenljivo podporo in bogate, tudi mednarodne izkušnje. Že nekaj let pa nas obiskujejo tudi mladi gledališčniki iz pobratene zamejske Doline pri Trstu, s čimer gledališko umetnost širimo tudi preko državnih meja.«

»Tudi naša zadnja predstava v. d. žanje lepe uspehe; 12. septembra se z njo denimo odpravljamo na gostovanje v Celje, novembra pa bo tudi del letošnjega gledališkega abonmaja v Ribnici. Pripravljen imamo tudi projekt na temo kulturnega tematskega leta, kjer bomo skozi delavnice, izobraževanja, ples, gib, dramaturgijo in režijo povezali vse starostne skupine ter narodnostno različna društva in posameznike. Želimo si namreč dodati svoj delež k večji povezanosti v naši lokalni skupnosti.«

»Povezujemo se z ljubljanskim uličnim gledališčem Impro liga ter s priznanim lutkovnim gledališčem Hiša otrok in umetnosti. Gašper Jarni, Anđelka Nikolić, Selma Parisi, Simona Hamer in Branko Završan so prav tako velika imena, s katerimi nam je v čast (redno) sodelovati. S tem je naša dejavnost skozi leta kakovostno močno napredovala. Še vedno smo ljubiteljski navdušenci, vendar so nas leta dela z vrhunskimi gledališkimi profesionalci občutno izurila in izpopolnila. Veseli nas tudi sodelovanje s Kulturnim centrom Kočevje, kjer imamo gledališko skupino Pejmo se gledališče, ki pod vodstvom Maruše Mlekuž združuje učence vseh kočevskih osnovnih šol in tudi nekaj dijakov. S to skupino smo pripravili odmevno mladinsko gledališko predstavo Legenda o Kočevskem vitezu.«

»Za prihodnost gledališča na Kočevskem me ne skrbi, saj imamo trenutno kar okoli 40 otrok. To so predvsem osnovnošolci, imamo pa tudi štiri ali pet zelo aktivnih srednješolcev in dva študenta. Doslej smo ustvarili že zavidljivih 89 različnih gledaliških in lutkovnih predstav, ki si jih je ogledalo približno 32 tisoč gledalcev. V naši zgodbi je skupno sodelovalo kar okrog 900 otrok. Ker ravno poteka vpis v naše društvo, ob tej priložnosti vabim vse, ki jim je gledališče blizu, da nas obiščejo. Kljub temu, da je pogosto naporno, odziv občinstva in vezi, ki se spletejo znotraj naših skupin, odtehtajo vse težke trenutke. Smo na dobri poti, tako da bo kočevsko gledališče gotovo še naprej živelo in se razvijalo.«

»V odrasli skupini imamo 12 ali 13 stalnih igralcev. Poleg ljubezni do gledališča imamo odrasli še kup službenih in družinskih obveznosti, tako da je izredno težko usklajevati termine. Zato tudi ne stremimo k temu, da bi predstave ustvarjali z velikim številom igralcev. Raje imamo manjšo zasedbo, s katero se lahko uskladimo brez slabe volje. Je pa gledališče dejavnost, ki terja veliko prostega časa in odrekanja. Brez dvoma je moj največji igralski dosežek priznanje na Čufarjevih dnevih oziroma nasploh uspeh predstave Da ne boš sama. Vendar pa ima v kontekstu moje celotne gledališke kariere največjo težo prav vzdevek ”mama Jazbec”, saj mi nič ne pomeni več kot izkazano spoštovanje.«

Za konec pa smo sogovornico seveda poprosili še, da nam pojasni izvor in pomen svojega nadvse zanimivega vzdevka: »Vzdevek ”mama Jazbec” se me je v zadnjih letih kar lepo prijel. Nanj sem zelo ponosna, saj odraža spoštljiv odnos otrok, s katerimi delam, do mene kot njihove mentorice. Tudi druge mentorice me zdaj že nazivajo tako. Društvo seveda ni moja last, zagotovo pa je moj ”otrok”, saj z njim diham že vse od ustanovitve. V 27 letih obstoja smo spletli nešteto toplih prijateljskih vezi. Večkrat smo tudi terapevti in zaupniki, še posebej sama, saj imam najdaljši stalež. Veseli me, da pri mnogih stvareh naposled (ob)velja moja odločitev, da je na koncu tako, kot reče mama Jazbec (smeh). Res gre za krasen naziv, na katerega sem ponosna, mi je pri srcu in mi ogromno pomeni.«