Mokri Potok – edina slovenska ekološka vas

Mokri Potok, vasica v bližini Kočevske Reke, je bil nekoč ena od številnih kočevarskih vasi z večinskim nemškim prebivalstvom. Po povojni izselitvi je bilo naselje desetletja popolnoma prazno in del zaprtega območja. Leta 2013 pa se je skupina zanesenjakov, navdušenih nad življenjem v naravi in z njo, odločila za odkup zemljišč in postavitev hiš iz povsem naravnih materialov, ki danes tvorijo edino ekološko vas v Sloveniji. O fenomenu današnjega Mokrega Potoka smo govorili s pobudnikom in gonilno silo razvoja tega nadvse zanimivega in za Slovenijo neobičajnega projekta Markom Kovačem.

»K zagonu tega projekta je pristopilo pet ustanovnih članov, ki smo ustanovili Zadrugo Mokri Potok. Prva leta smo s svojimi družinami živeli v treh večjih hišah, nato pa se je v četrto, manjšo hišo, naselila še družina iz Švice. Ideja za vzpostavitev ekološke vasi je prišla z interneta, konkretneje s platforme YouTube. Takšne vasi v Sloveniji še ni bilo, v tujini, zlasti v Nemčiji, Španiji in Italiji, pa so bile že kar razširjene. Mnogi podobni projekti se sicer izjalovijo, zato smo ponosni, da naš uspešno teče že dobro desetletje. V osnovi gre za mešanico okolju prijaznejše gradnje, naravnega načina življenja in tesnejšega skupnostnega vidika. Gre pa tudi za iskanje boljšega, pravičnejšega in trajnostnejšega sveta, v katerem smo prebivalci med seboj povezani in si pomagamo.«

»Na začetku sem tu v manjši hiški živel popolnoma sam, kmalu pa je prišel še prijatelj Tone Puglej, direktor podjetja Gnezdo, ki se ukvarja z naravno gradnjo. Postopoma sta se nama pridružili družini in sčasoma se nas je nabralo deset somišljenikov. Tone in žena sta takšno željo gojila vrsto let, tudi v meni pa je podobna ideja tlela že lep čas. Tone je sicer sprva načrtoval ureditev podobne vasi na Primorskem, a je odločitev naposled padla na Kočevsko, kjer je bilo takrat več kot deset zapuščenih zazidljivih vasi. Kontaktirali smo tedanjega kočevskega župana in se v skupnem dogovoru usmerili v Mokri Potok, čeprav smo se pogovarjali tudi o Hribu pri Koprivniku. Ker tam ni bilo na voljo toliko kmetijskih zemljišč, smo se naposled odločili za današnjo lokacijo.«

»Vse, kar nas obdaja, je bilo zgrajeno z naravno gradnjo. Konstrukcije hiš temeljijo na lesu in ilovici, naravne izolacije pa na konoplji, slami ipd. Čeprav morda kdo misli drugače, nas ne poganjata nobena ideologija in šamanizem ali kaj podobnega. Prizadevamo si le živeti mirno življenje, ki temelji na sobivanju z naravo in povezanostjo s sočlovekom ter samim seboj. Res pa je, da pri nas ne vlada ”pivo in čevapčič kultura”. Zadnja leta pripravljamo tudi številne dogodke, delavnice in celo mini festivale za do 50 obiskovalcev, ki so nekoliko drugačni od običajnih, saj se izogibamo alkoholu. Ne gre za pretirano duhovnost, pač pa le za to, da vse, kar tudi sicer počnejo udeleženci drugih festivalov, delamo v duhu naravnega načina življenja oz. v povezavi z naravnimi cikli.«

»Naša ekovas živi po principu off grid, kar pomeni, da naselje ni priključeno na javni vodovod in električno omrežje, pač pa prebivalci uporabljamo sončno energijo in deževnico oz. kapnico. Električno pečico denimo uporabljamo le podnevi, dokler ne zaide sonce. Takšno življenje doživljamo kot velik plus, zlasti v času, ko tehnologija tako hitro napreduje, da so sončne celice in baterije, s katerimi si tudi pomagamo, čedalje cenejše. Z manjšimi prilagoditvami smo brez večjih težav energetsko samooskrbni. Verjetno se vsi strinjamo, da ni ravno nujno, da pralni stroj dela sredi noči (smeh), navajeni pa smo kaj narediti tudi v temi, s pomočjo baterij. Ogrevamo se na drva, po pitno vodo pa hodimo k izviru. Brez težav bi sicer pili tudi filtrirano kapnico. V veliki meri smo tudi prehransko samooskrbni, saj imamo velike vrtove, na katerih si pridelamo obilo zelenjave in drugih pridelkov. Imamo pa tudi nekaj živine, predvsem koze.«

»Pripravljamo tudi vrtnarske delavnice, na katerih obiskovalcem razkažemo naše vrtove in jim pojasnimo, na kakšen način ohranjamo energetsko in prehransko samooskrbo. Zmotno je prepričanje, da smo zaprta skupnost. Ravno nasprotno, želimo si, da se naše ideje širijo naokrog in morda navdahnejo še kakšnega posameznika ali družino. Redno nas obiskujejo gostje iz tujine, ki so jim podobni projekti že znani ali si pri nas ogledajo primer dobre prakse za vzpostavitev ekološke vasi v njihovi domovini. Trenutno si izmenjujemo znanje in izkušnje z gosti iz Latvije. Ekološke vasi so nekakšna središča alternativnega, naravnega življenjskega sloga. Naša skupnost je bolj povezana od običajnih, vendar pa smo hkrati družine seveda samostojne. Nikakor nismo, kot tudi kdo pomisli, nobena ”komuna”. Res je, da se redno dobivamo in se skupaj odločamo o tem, kaj se bo v vasi dogajalo, vendar ima vsak svoje življenje in svojo intimo. Si pa sosedje pomagamo pri različnih opravilih, zlasti na vrtu, okoli hiše, pri živini ipd. Enkrat tedensko imamo skupne obroke. Poleti so ti še pogostejši, zlasti ko imamo goste ali so pri nas prostovoljci, ki pomagajo pri izvedbi dogodkov.«

»Trenutno v naselju živi med 10 in 15 ljudi, tudi šest otrok. Imamo tudi večji prireditveni prostor in smo v zaključku izgradnje parkirišča ob vstopu v vas. Obstajajo razlike v tem, na kakšen način živimo. Nekateri so nekoliko bolj, drugi pa malce manj aktivno v stiku z naravo, vsi pa si v osnovi delimo podobne poglede. Denimo švicarski par, ki se je priselil kot zadnji, se je odločil za življenje povsem brez električne energije. Drugi moramo za delo preko računalnika imeti wi-fi. Ravno ta različnost, da sicer vsi živimo v stiku z naravo, a pri tem izbiramo različne pristope, dodatno bogati našo skupnost.«

»Če se le da, uporabljamo lokalne materiale, zlati les in ilovico, ki ju je okrog nas več kot dovolj. Ker takšna gradnja zahteva precej več truda in časa, je zadovoljstvo na koncu še toliko večje. Pojem ekološke vasi pa ne pomeni tudi turistične vasi. Seveda smo vedno veseli vsakega gosta, še posebej obiskovalcev naših dogodkov, vendar je Mokri Potok kraj, kjer živimo le redni stanovalci. Vsak, ki bi se želel priseliti, mora izpolniti obrazec oz. vprašalnik na naši spletni strani, saj je zelo pomembno, da se med seboj ujemamo. Imamo tudi šestmesečno testno obdobje preden dokončno sprejmemo nove člane naše skupnosti. Za bivanje v ekovasi je namreč potrebno izpolnjevati določene pogoje.«

»Zanimanje za naše dejavnosti je v glavnem omejeno na tiste, ki že poznajo delovanje ekoloških vasi. Veliko je gostov iz tujine, pa tudi iz Ljubljane in drugih slovenskih mest, s Kočevske pa izjemno malo. Pravzaprav je naš edini redni gost eden od kočevskih glasbenikov. Zanimivo je, da nas večkrat obiščejo Ljubljančani, ki še nikoli prej niso bili južneje od prestolnice. Ravno prejšnji vikend smo imeli na vrtnarski delavnici par iz Ljubljane, ki še nikoli ni bil na Kočevskem, čeprav do prestolnice res ni tako daleč. Pred kratkim smo denimo pripravili tudi dan odprtih vrat za bližnjo krajevno skupnost, pa je bil odziv praktično ničen. Res je zanimiv fenomen, da smo v tujini že kar prepoznani, v domačem okolju pa bistveno manj.«

»Povezani smo s tukajšnjimi kmeti, s katerimi redno in dobro sodelujemo. S posamezniki imamo zelo dobre odnose, v širši skupnosti pa se o nas očitno še vedno premalo ve. Bomo pa zato v prihodnjih dneh pripravili še nekaj družabnih dogodkov, denimo dogodek gradnje skupnosti, kjer bo približno polovica od 18 udeležencev Slovencev, polovica pa gostov iz tujine. Šlo bo za delavnico, ki jo izvajamo že nekaj let, in v sklopu katere se udeleženci štiri dni med sedenjem v krogu odprto pogovarjamo o različnih temah ter skozi medsebojno spoznavanje iščemo načine avtentičnega bivanja v skupnosti. Sredi avgusta bomo gostili še delavnico t. i. digitalnega razstrupljanja, ki bo ponudila štiridnevni oddih v naravi brez telefonov in drugih digitalnih naprav ter interneta.«