Kustosinja Nadja Kovačič – srce in duša kočevskega likovnega salona

Likovna in fotografska umetnost sta na Kočevskem v zadnjih letih (znova) pričeli dobivati večji zagon in veljavo. Če na ljubiteljskem nivoju zanju skrbi predvsem območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti, je na akademskem nivoju za njun razvoj in javno predstavitev odgovoren Likovni salon Kočevje. Dušo in srce te ustanove predstavlja dolgoletna kustosinja Nadja Kovačič, ki je odgovorna za postavitev preko 40 vrhunskih likovnih in fotografskih razstav od leta 2015, ko je kočevski likovni salon na trenutni lokaciji zaživel v današnji podobi. V daljšem pogovoru z njo smo osvetlili pomen, položaj in prihodnost umetnosti na Kočevskem.

»Z zaposlitvijo v Pokrajinskem muzeju Kočevje sem nastopila leta 2008. Po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka, vendar sem se na začetku ukvarjala z najrazličnejšimi področji, od zgodovine do etnologije. Takratni direktor Ivan Kordiš je kmalu prepoznal priložnost, da z mojim znanjem aktivneje pokrijemo področje umetnostne zgodovine, s katerim se do takrat na Kočevskem ni aktivneje ukvarjal še nihče. Tako sem se že naslednje leto pričela ukvarjati z zgodovino kočevskega likovnega salona, ki je deloval v prostorih zdajšnje tržnice. Najprej sem pripravila obsežno pregledno razstavo o zgodovini in delovanju salona, pri čemer je nastala dragocena umetniška zbirka. Umetniki, ki so razstavljali, so veliko del podarili, nekaj pa jih je bilo tudi odkupljenih. Zbirka je ostala v občinski lasti, danes pa te umetnine krasijo prostore različnih zavodov in drugih ustanov.«

»Kočevski likovni salon je pod vodstvom Staneta Jarma in somišljenikov aktivno deloval vse od 60. let, po osamosvojitvi pa je njegova dejavnost iz različnih razlogov (z)bledela. Predvsem se je poznala gospodarska stagnacija Kočevja, saj je delovanje salona v veliki meri temeljijo na sponzorski podpori lokalnih podjetij tukajšnjim umetnikom zanesenjakom, ki so ustanovo vodili ljubiteljsko, prostovoljno. Sledila je več kot 20-letna ”luknja”, ko se je izrazito zmanjšalo število razstav, vpadla pa je tudi kakovost razstavljenih del. Sčasoma so se interesi spremenili, galerijski prostor pa se je spremenil v namenski, družabni. To je postopoma privedlo do zamrtja likovnega utripa.«

»V muzeju je vsa ta leta tlela želja, da se vzpostavi primeren prostor, namenjen likovni umetnosti. Čeprav je takrat v splošni javnosti veljalo mnenje, da na Kočevskem kakovostnih likovnih ustvarjalcev praktično ni, je naša ustanova vseskozi videla potencial na tem področju. Leta 2015 nam je občina po letih naporov prišla nasproti in ponudila prostore stare lekarne. Le-te smo prenovili in nastala je prijetna moderna galerija, primerna za različne razstave. Ko sem začela pripravljati program, se je izpostavilo, da Kočevje nedvomno ima veliko odličnih umetnikov in je pomembna valilnica umetniških talentov.«

»Oktobra 2015 je bila odprta prva razstava, s čimer se je (do)končno obudila dejavnost salona. Ugotovila sem, da več kot štirih razstav na leto ne bo mogoče kakovostno izvesti, saj je celoten postopek postavitve, od priprave programa do same izvedbe in pedagoškega vodenja, izključno na meni. V dobrem desetletju sem pripravila več kot 40 likovnih in fotografskih razstav. Vsako obogatim tudi s strokovnim vodenjem ali vsaj pogovorom z avtorjem. Še posebej ponosna pa sem na vzpostavitev rednega sodelovanje s kočevskimi šolami, ki omogoča, da tudi mladi spoznajo pomen in kakovost umetnosti svojega domačega okolja.«

»Ob vsaki razstavi pripravim pedagoški program in tukajšnje šole se lepo odzivajo. Posebej pogosti so obiski učencev prvega triletja. Morda se sliši malce nenavadno, a zame je največji dosežek, ko otroci, ki so videli razstavo v okviru pouka, na njo pripeljejo še svoje starše, ker jim je bila tako všeč. To je namreč lepa potrditev, da otroke umetnost še vedno pritegne in jih prevzame. Umetnost je dodana vrednost vsakega mesta. Zadnji veliki projekt Izvor:Kočevje je nedvomno eden najboljših, kar sem jih pripravljala. Še sama sem bila dejansko presenečena, koliko vrhunskih fotografov izvira iz našega območja. Zavedati se moramo, da je to le jagodni izbor s področja umetniške fotografije in da obstaja še kar nekaj domačih umetnikov, ki so prav tako vrhunski in bodo predstavljeni v prihodnje.«

»Dejstvo je, da se na Kočevskem umetnost v zadnjih letih počasi, a zanesljivo prebuja. Odlično je, da ima svojo galerijo tudi JSKD, saj je to izjemno dragocen doprinos na področju ljubiteljske kulture. Tudi vsakoletna razstava Fotografskega društva Grča Biseri Kočevske je pomemben kamenček v tem mozaiku. Ena velja za likovno šolo Mansarta v KCK-ju, ki je dragocena predvsem z vidika izobraževanja in izpopolnjevanja mladih domačih umetnikov. Nastalo je že pravo malo umetniško središče v centru mesta. Naš program večinoma temelji na predstavitvi akademsko izobraženih umetnikov, ki že imajo svoj lasten umetniški izraz. Prav pa je, da prostor, kjer lahko predstavijo svoje delo, dobijo tudi ljubiteljski umetniki. Pri tem pomembno vlogo igra tudi Knjižnica Kočevje, ki prav tako gosti veliko zanimivih in raznolikih razstav. Prav je, da se umetniške ustanove med seboj povezujemo, ne pa doživljamo kot konkurenca. Nenazadnje imamo vsi skupen cilj – narediti umetnost na Kočevskem boljšo in vidnejšo.«

Za konec pa smo sogovornici zastavili še vprašanje, ki je na Kočevskem pereče že vrsto let – zakaj so vrhunske kulturne in umetniške prireditve pogosto skromno obiskane: »Generalno na odprtja razstav in drugih umetniških dogodkov danes sicer pride več ljudi kot pred leti. Je pa res, da se še vedno dogaja tudi, da je udeležba zelo skromna. Rekla bi, da se je Kočevje prebudilo do te mere, da je danes ponudbe dogodkov, ki se odvijajo v našem mestu precej več kot nekoč. Pogosto je težava, da se dogodki časovno prekrivajo, zanimanje splošne javnosti pa je na Kočevskem žal od nekdaj omejeno. Na večino dogodkov hodi bolj ali manj isti krog ljudi. Največji izziv tako ostaja privabiti tiste, ki se prireditev ne udeležujejo redno. Tu pa ne obstaja nek univerzalni recept. Verjamem, da bi si ga želeli imeti še v marsikateri tukajšnji ustanovi. Sama največji potencial vidim v mladih, s katerimi je potrebno delati na način, da ponotranjijo pozitivne učinke obiskovanja kulturnih prireditev.«

»Kočevje je od nekdaj specifično okolje, vendar pa tudi v drugih mestih stvari na tem področju niso nič bolj rožnate. Pogosto mislimo, da so v Ljubljani vsi umetniški dogodki odlično obiskani, pa temu dejansko ni tako. Pred kratkim sem bila denimo na odprtju neke razstave v prestolnici, kjer nas ni bilo prisotnih več kot pet. Drugače je seveda v največjih galerijah in muzejih, manjše ustanove pa se povsod po Sloveniji soočajo z omejenim obiskom. Menim pa tudi, da bi morali na Kočevskem več storiti pri medsebojnem obveščanju. Ko tukajšnje ustanove načrtujemo dogodke, bi morale biti med seboj v stikih, da se uskladimo glede datumov in terminov. Vsekakor pride do zagate, ko gostimo vrhunske umetnike, glasbenike, gledališčnike ipd., udeležba pa je tako skromna, da je organizatorjem kar malce nerodno.«

»Kljub temu pa na prihodnost kočevske umetnosti gledam pozitivno. Veliko in plodno sodelujem tudi s tukajšnjimi gimnazijci, ki so preko programa ITS ustvarili številna kakovostna dela in se veliko naučili. Mladim smo umetnost približali kot ustvarjalno sprostitev od hektičnega vsakdana, z razstavami njihovih umetnin pa smo jim dali dragoceno priložnost, da se predstavijo javnosti. Trudim se tudi redno spremljati ustvarjanje Kočevcev, ki se vpišejo na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, z namenom sodelovanja v bližnji prihodnosti. Mnogi mladi iz Kočevja še vedno ”pobegnejo” drugam, zato je ključno ohranjati stike z njimi in jim čim prej ponuditi priložnost, da se predstavijo. V domačem okolju morajo imeti možnost odskočne deske za svoj nadaljnji razvoj.«