Poletna muzejska noč v znamenju pravljic in zgodb iz Kostela

Minula sobota je bila na Kočevskem polna zanimivih dogodkov. Eden takšnih je potekal tudi v Pokrajinskem muzeju Kočevje, ki je pripravil tradicionalno Poletno muzejsko noč. Gre za vseslovensko pobudo, v sklopu katere so muzejske ustanove po celotni državi za obiskovalce odprte v popoldanskih in večernih urah. Kočevski muzej je poleg brezplačnega ogleda vseh stalnih in občasnih razstav ponudil tudi vodstvo po nočnem Kočevju in razstavi Povojna obnova Kočevske, vrhunec pa je pomenila predstavitev knjige Frančiške Tekavec, Ribničanke, po rodu iz Kostela, z naslovom Štorje, ki mi jih je pripovedoval ajta stari.

Frančiška Tekavec, rojena Lisac, oziroma ”Fanči”, kot ji pravijo domači, se je rodila v kostelski vasici Gotenc, kjer je preživela otroštvo in kjer so nastale tudi vse zgodbe iz knjige, mladostniška leta pa je preživela v Kočevju. Nato se je poročila v Ribnico, kjer zdaj tudi živi. Kot pravi, se ljudje šele ko smo starejši začnemo zavedati pomena življenjskih naukov, ki nam jih kot otrokom podajajo starši in stari starši. Zato upa, da bo vsakdo, ki bo prebral njeno knjigo, v njej našel košček svoje mladosti. Predstavitev so sicer z glasbenimi točkami popestrili tudi avtoričini vnukinje in vnuki.

»Ajta stari v kostelščini pomeni stari oče. Gospa Frančiška je v knjigi zbrala zgodbe, ki ji jih je pripovedoval njen dedek, ko je bila še mlado dekle. Ne gre le za otroške pravljice, pač pa tudi za osebne in družinske zgodbe, ki imajo tudi širši pomen. Predstavljajo namreč neprecenljiv del ustnega izročila Kostela. Nekatere pravljice in zgodbe so izvorno kostelske, druge pa so se pripovedovale praktično povsod na Slovenskem. Eno od osrednjih poslanstev naše ustanove je, da ohranjamo dediščino našega širšega območja, seveda tudi Kostela. Zato smo bili zelo veseli, ko je gospa prišla k nam s to idejo. Prepoznala je dediščinsko bogastvo zgodb, ki jih je slišala v otroštvu, zato jih je zbrala in skrbno zapisala po spominu. Veseli nas, da je zbrala tudi pogum, da jih v muzeju predstavi javnosti,« je ob tem dejala kustosinja Pokrajinskega muzeja Kočevje Živa Pogorelec.

»Poletna muzejska noč je že dolga leta ustaljen projekt, ki tudi naši ustanovi in njenim zaposlenim veliko pomeni, saj nam ponuja vsakoletno priložnost, da s prilagojenim urnikom in programom predstavimo naše delo in vse aktualne razstave, ki smo jih pripravljali tekom celotnega leta. Ker je muzej odprt za obiske ob ”nenavadnem času”, ga morda obišče tudi kdo, ki ob običajnem urniku za to nima možnosti. Tudi tokrat smo pripravili pester program za različne generacije in vse okuse. Poleg predstavitve knjige še posebej izpostavljamo strokovno vodenje po nočnem Kočevju, v okviru katerega se z udeleženci sprehodimo po zgodovinsko najpomembnejših točkah in postojankah našega mesta, te pa dobijo ponoči še dodaten, morebiti tudi malce misteriozen pridih.«

»Zgodbe, ki mi jih je kot deklici pripovedoval stari oče, sem imela že nekaj časa pripravljene, vendar se nekako nisem mogla odločiti, da bi jih zbrala in objavila v knjigi. Potem pa sem se prav v kočevskem muzeju udeležila ene od predstavitev Kostela in sem se dokončno ”opogumila”. Kontaktirala sem jih in jim pojasnila, da hranim to dragoceno ljudsko izročilo, ki se v naši družini prenaša iz roda v rod. Veseli me, da so mojo pobudo podprli. V knjigi je popisana tudi življenjska zgodba mojega starega očeta, kako je od malih nog do smrti preživel v odmaknjenem kostelskem okolju. Knjiga vsebuje veliko pomembnih moralnih naukov, pa tudi pesmice, ki smo se jih otroci z njim učili, igre, ki smo se jih z njim igrali, razne zbadljivke in prigode, ki so se nam zgodile med druženjem z njim ipd.,« pa je dodala avtorica Frančiška Tekavec.

»Zgodbe pričajo tudi o tem, kako se je, kljub težkim razmeram, lepo živelo in kakšna vzajemnost je vladala med odraslimi in mladino. To skušam zdaj tudi sama prenesti na svoje otroke in vnuke. Zahvaljujem se Pokrajinskemu muzeju za strokovno pomoč pri nadgradnji kakovosti knjige, še posebej direktorici Vesni Jerbič Perko in kustosinji Živi Pogorelec, ki sta poskrbeli, da so prostor našle vse tiste zgodbe, ki sem jih želeli vključiti. Pomembno vlogo je odigral tudi moj sin Gregor, ki me je spomnil še na nekaj zgodb, na katere sem pozabila. Za konec pa bi delila še eno zanimivost: oče me je vedno, preden je začel pripovedovati, vprašal, katero pravljico oz. zgodbo bi rada slišala. Ko sem se odločila, je rekel, da bi on raje povedal eno drugo. Tako sva se ”nagovarjala”, dokler ni naposled nastala tretja, povsem nova zgodba.«