ZRC SAZU predstavil knjigo Kočevsko za radovedneže in ljubitelje

V Knjižnici Kočevje je sinoči potekala predstavitev knjige z naslovom Kočevsko za radovedneže in ljubitelje. Gre za skupek 27 poljudno-strokovnih prispevkov 22 domačih in gostujočih raziskovalcev, inženirjev, kustosov, novinarjev in kulturnih delavcev, ki postavljajo v novo luč zgodovinske, kulturne, naravne, športne in druge fenomene širše kočevske regije, ki jo tvorijo občine Kočevje, Kostel in Osilnica. Gre za četrto knjigo iz serije Za radovedneže in ljubitelje, po Prekmurju (2010), Krasu in Brkinih (2014) ter Beli krajini (2023).

Kot avtorji smo se v knjigi predstavili Mojca Delač, Helena Dobrovoljc, Simona Fajfar, Primož Gašperič, Matjaž Geršič, Tomaž Hartman, Tinkara Hodnik, Vesna Jerbič Perko, Ivan Kordiš, Nadja Kovačič, Jani Kozina, Andreja Mihelič, Anja Moric, Žarko Nanjara, Živa Pogorelec, Mojca Skender, Petra Šolar, Anton Velušček, Simon Veselič, Damir Žerič in moja malenkost, Izidor Volf, ter Lela Angela Mršek Bajda, ki je knjigo tudi uredila.

»Knjiga je nastala v okviru enega od številnih uporabnih oz. aplikativnih regionalnih projektov, ki jih pripravljamo na ZRC SAZU. Še vedno nekoliko skrivnostno in odmaknjeno, a nadvse zanimivo področje Kočevske smo želeli strokovno in analitično, predstaviti širši javnosti. Knjiga je v osnovi zelo podobna trem, ki so v tej seriji že izšle, ključno pa je, da se bodo tu živeči ljudje, ali pa tisti, ki jih to območje le zanima, v njej našli. Vse sodelujoče avtorje smo prosili, da prispevke napišejo na poljuden, a hkrati strokoven način, ki bo razumljiv vsakemu bralcu,« je pojasnil prof. dr. Oto Luthar, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

»Prva knjiga je bila posvečena Prekmurju, saj od tam izvira moja celotna družina. Ko semštudiral v Ljubljani, sem ugotovil, da v prestolnici o mojem domačem okolju vedo zelo malo. Tako sem prišel na idejo, da svojo domačo pokrajino predstavim širši javnosti na zanimiv in dostopen način. Kolegica s Krasa se je nato odločila za podobno knjigo o tem območju in tako je šla zadeva naprej, še do Bele krajine in zdaj Kočevske. Knjige o Kočevski si je zelo želela urednica, tukajšnja znana umetnica Lela B. Njatin. Zelo pomembno je, kdo takšen projekt uredniško prevzame, saj mora zagotoviti, da se v prispevkih pokrije čim širši spekter naravne in kulturne dediščine danega območja.«

»Osrednji namen je bil približati znanje in vedenje o Kočevski širši javnosti. Znanstvene raziskave s terena smo želeli predstaviti v ”ljudskem” jeziku. Prispevki so krajše narave, po le nekaj strani, zato je čtivo berljivo in razumljivo tudi tistim, ki niso tako vajeni oz. vešči zapletene strokovne literature z mnogimi referencami. Besedila lahko razumejo bralci vseh generacij, tudi osnovnošolski otroci,« pa je dodal doc. dr. Jani Kozina, dekan Podiplomske šole ZRC SAZU.

»Kočevsko je ena najbolj travmatiziranih slovenskih pokrajin. Lahko potegnemo vzporednico s hudimi poplavami na Koroškem, ki veljajo za največjo naravno katastrofo v Sloveniji. Z vsem spoštovanjem do tragičnih dogodkov v tisti regiji, ni to nič v primerjavi s tem, kar se je na Kočevskem dogajalo od leta 1941 naprej. Prišlo je do popolne zamenjave prebivalstva, do hudega uničenja naravne pokrajine, največjega povojnega uničenja v celotni državi itd. Posledice vsega tega se še vedno čutijo v tukajšnji identiteti. Kočevsko ima zelo pestro strukturo prebivalstva, kar je lahko v sodobnem času tudi prednost. Zelo raznoliki ljudje lahko sobivajo, ima pa regija še vedno mnoge strukturne probleme. Še pred 10 leti je bila to občina z najvišjo stopnjo brezposelnosti. Nato se je začela pobirati, a še vedno ni tam, kjer bi lahko bila. Zgodovina priča, da je to območje lahko zelo inovativno. Kočevsko je imelo prvo parno žago v Sloveniji, bilo je tudi prvo mesto, ki je imelo javno elektrifikacijo. Se pravi, so neki razvojni preboji na tem območju vsekakor možni. Bo pa za to potrebnih še precej naporov, tako vodilnih kot tudi celotne skupnosti.«