Pretresljivi portreti taboriščnikov v večni spomin in kot trajni opomnik

Sinoči, na Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, je v Likovnem salonu Kočevje luč sveta ugledala fotografska razstava Klavdija Slubana z naslovom Peglezen in bič. Tema razstave priznanega domačega fotografa bi bila težko primernejša, saj gre za pretresljiv prikaz serije fotografskih portretov internirancev italijanskih koncentracijskih taborišč, žrtev fašističnega režima. Dodatno dimenzijo in težo razstavljenim delom dodaja dejstvo, da so vsi predstavljeni taboriščniki avtorjevi sorodniki z območja Starega in Novega Kota (Binkla), s katerimi se je leta 2022 srečal in v objektiv ujel njihove tragične zgodbe. Sredi zime se je tudi odločil prehoditi pot iz Gonarsa do omenjenih vasi.

Peglezen in bič sta predmeta, ki predstavljata izhodišče in osrednjo temo razmišljanja Klavdija Slubana. Prvi predstavlja simbol preživetja in življenja, drugi pa simbol trpljenja, kaznovanja in smrti. Peglezen je likalnik, ki ga je lastnica nehote vzela s seboj na pot v taborišče. Z likanjem oblačil je svojo družino obvarovala pred ušmi in stenicami, v zameno za hrano pa je likala tudi oblačila drugih internirancev in osebja taborišča. Na druga strani pa je bič italijanskega paznika Vincenza Cuiulija, s katerim se je izživljal nad taboriščniki, jih z njim kaznoval in celo bičal do smrti. Projekt, posvečen spominu na žrtve fašizma v italijanskih taboriščih Rab in Gonars, je javnosti predstavljen prvič. Nastal je v sodelovanju z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

»Zdi se mi edino prav, da takšen projekt premierno predstavim v domačem okolju. Od vseh mojih fotografskih ciklov je zagotovo najbolj pomemben, najtežji in najbolj oseben. V taboriščih je umrlo kar 20 ljudi iz moje družine, 17 pa se jih je od tam vrnilo. O tej temi sem se pogosto tudi pogovarjal z materjo. Zato sem si rekel, da je zdaj pravi čas, da se lotim te težke, a hkrati zelo pomembne tematike. Vseeno si nisem mislil, da bo tako čustveno zarezala vame. Na projektu delam že tri leta, pa nisem še niti približno pri koncu. Zgodbe, ki sem jih slišal, so terjale veliko časa, da sem jih podoživel in na nek način tudi sprejel. Ne gre zgolj za nekakšen dokumentarni prikaz usod teh ljudi, pač pa sem v fotografije vpletel močan osebni, tudi umetniški pristop,« pojasni avtor razstave.

»Naša dolžnost, še posebej pa obveznost naslednjih generacij je, da se na te grozote nikdar ne pozabi. Italijani so spomin na koncentracijska taborišča povsem izbrisali iz svoje zgodovine. Silvio Berlusconi jih je celo javno označil za »obvezni dopust«, kar pove vse in še več o hinavščini italijanskih oblasti. Taborišče v Gonarsu je danes povsem zabrisano, tja se sploh ne da priti z avtomobilom. To je grozno in proti temu se je treba boriti prav z ohranjanjem spominov.«

Klavdij Sluban, ki se je rodil v Parizu, pri teti v Livoldu pa odraščal do konca 1. razreda osnovne šole, je prejemnik številnih odmevnih mednarodnih nagrad, leta 2013 pa je prejel tudi Deklico s piščalko. Razstava v domačem okolju mu ogromno pomeni: »Še posebej me veseli, da so na odprtju razstave navzoči vsi moji domači. Všeč mi je, kako so razstave v kočevskem Likovnem salonu prešle na res visoko raven, kar je predvsem zasluga odličnega dela kustosinje Nadje Kovačič. Upal bi si trditi, da je kakovost primerljiva z mednarodnim nivojem.« Na vprašanje, ali je lažje razstavljati v Parizu ali v Kočevju, pa avtor hudomušno zaključi: »Kočevje je brez dvoma bolj zahtevno prizorišče kot Pariz.«