Kolumna Mateja Dekleva-Peljal se je popotnik

Peljal se je popotnik skozi Kočevje

Ko se človek s počitniškega potepanja po svetu vrne v domače Kočevje in z nekoliko bolj objektivno distanco doživlja naš prostor, postane žalosten in jezen. Vsakdanja rutina gibanja po domačem mestu nam namreč otopi kritičen odnos do nereda in nemarnosti. Pa si zamislimo, da smo tujec, ki se pripelje z radovednostjo in pričakovanji v Kočevje.No, začetek je kar obetaven: Cvetličarna Požar, ki lepo skrbi za svojo cvetočo podobo, kar ji tudi pritiče.

Sledijo trgovski centri, ki so v rokah tujcev. Okolica je urejena in negovana. Redno košena trava, nekaj grmovnic, nekje pa praktične pokrivne rastline, ki so z malo nege vedno urejene.Potem pa se začne domača scena.Že pri Petrolu. Nekoč primer vzornih zelenic, zdaj pusti pokrovi rezervoarjev molijo iz skromne trave. Pri Molu so se potrudili z nekaj grmički. Sledi sicer nekoč zanimiva hiša, vendar okrog nje neurejen strojni park težke mehanizacije, polomljene ograje. Potem vzorna objekta Hidrovoda in Evro spina.Sledi ljubka starejša hiša z neugledno okolico.Naprej nedorečena površina parkiranja, za zanemarjenimi ograjami nam dobrodošlico izreka strojna mehanizacija naših podjetnikov.Na desni veliko neprijazno parkirišče pred bivšim Agro servisom, brez vsake sence dreves. Sledi zapuščen Gradbeni material.Vseskozi pa na obeh straneh ceste nedokončan pločnik v plevelu.Plastično krožišče je zgodba zase ali bolje rečeno, v kontekstu celotne scene.In se peljemo po glavni smeri proti kolodvoru. Lepo urejene žive meje zasebnih vrtov na desni, na levi ščavje, ki obdaja jambo pano z bliščem globalnega potrošništva . Pogled naravnost nam v prvi fronti pred stavbo kolodvora ponudi vrsto kontejnerjev za smeti. Sicer zelo lepa stavba železniške postaje s čudovitim kamnitim zidom se utoplja v okoliški nemarnosti: razpadajoče ograje, plevela, provizoričnih kolib. Mojstrsko izdelan kamnit steber ograje se podira in kovinska ograja v imenitni maniri petdesetih let že dolgo ni bila prebarvana.Na drugi strani Kolodvorska restavracija, razpadajoči detajli nekdanjega življenja.Za njo vrtovi, založeni z vsem mogočim in nemogočim.Sledi zapuščen park pohabljenih dreves na desni. Na levi nekoč lepa stavba za kostanjevim drevoredom, pred njo prazna betonska korita. Pripada ji še podrtija pomožnega objekta in bohotenje divje vegetacije. Čez križišče na desni neurejen travnik, zanemarjena živa meja. Okrog stanovanjskih blokov kontejnerji smeti, trava, sicer redno košena. Nobene ambicije za prijaznejši prostor.Na desni znameniti nebotičnik, jugovzhodni del vrtička je prijazen. Nekdo skrbno neguje cvetje. Sledi spet nemarna koliba s pripadajočo okolico in nato dolg pusti zid garaž. Nato vrtički. Bili bi prav ljubki, če ne bi bili tako svobodno in bogato opremljeni z raznovrstno in raznobarvno vrtičkarsko kramo. Brežina železniške proge nad njimi je preraščena z divjo vegetacijo, že dolgo ji ni nihče posvetil minimalne skrbi. Okrog Melamina je vzoren red.Vse kaj drugega pa na drugi strani pri bivšem Avto Kočevju. Polomljene ograje, razmetano dvorišče, divje zaraščanje med razpokami propadajočih objektov.V križišču pri zdravstvenem domu zavijemo proti centru. Pred sicer imenitnim objektom zdravstvenih storitev na desni kot nekakšni sarkofagi velika prazna betonska korita.Naprej na levi ena od pekarn. Fasada, napisi, razbita in umazana stekla oken. Zdi se, da to ni v 21. stoletju v Sloveniji.Pred mostom na desni še prazen nedorečen prostor. Čez most s polomljeno in zanemarjeno sicer lepo staro ograjo v strogi center.Po glavni ulici razen izjeme ni ponudbe lokalnih izdelkov in storitev. Na hišah napisi, ki ne veljajo več, so obledeli, nemarni…. Betonska korita pred NLB, le čemu?Travniček pred avtobusno postajo, zelenica brez vsake domišljije, povožena in pohojena z blatom pomešana trava, prazni okviri za panoje.Na drugi strani se parkirišče ob železnini zaključi z aranžmajem drv in pisanih cerad.Vhod na parkirišče vrtca in OŠ Ljuba Šercerja markirajo kontejnerji za smeti.Naprej Mestna cvetličarna, katere okolica bi si zaslužila več pozornosti. Na desni zapuščen objekt bivšega Hardija in zanemarjene ograje in s ščavjem zaraščeni obrobki mej. Sledi razgaljen pogled na veliko industrijsko dvorišče.Na desni pa vsak teden košena trava za eno redkih brezhibnih ograj v mestu. Lastnik podjetja, gospod Hurwits, je Nizozemec.Torej, odveč je vprašanje, zakaj popotnik, ki se pelje čez Kočevje, jadrno oddrvi naprej, lepšim pogledom naproti.Nujno pa je vprašanje, ali je res potrebno veliko, da mestu nadenemo vsaj urejeno in snažno podobo. Pred strategijo poslovne, turistične, kulturne ali športne ponudbe je obvezna najprej osnovna »osebna« higiena mesta. In vsi mi in neki ONI, vsak izmed nas, smo z nešteto drobnimi detajli odgovorni za podobo našega kraja!