Veličasten koncert Tržaškega pevskega zbora Pinko Tomažič v kočevski Športni dvorani

V kočevski Športni dvorani je v soboto potekal veličasten koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Priznani zamejski zbor, znan po vrhunskih vokalnih izvedbah uporniških pesmi v različnih jezikih, šteje okoli 80 članov z obeh strani slovensko-italijanske meje. V organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Kočevje je v našem mestu nastopil v sklopu obeleževanja praznika Občine Kočevje, ki je pred vrati. Dodobra napolnjena osrednja kočevska dvorana je pevcem in recitatorjem ob koncu namenila stoječe ovacije.

»Od pobude do izvedbe koncerta je trajalo približno eno leto. Moramo vedeti, da gre za izjemno kakovosten zbor, ki je zelo iskan in nastopa praktično vsak teden. Veseli nas, da smo se uspeli dogovoriti za termin v sklopu praznovanja 3. oktobra, praznika Občine Kočevje. Nastop takšnega zbora tako meni osebno kot celotni naši organizaciji ogromno pomeni. Že lani smo pripravili koncert partizanskega pevskega zbora, vendar pa je zbor Pinka Tomažiča še neprimerno številčnejši in kakovostnejši. Zamejci ljubezen do matične domovine  pogosto čutijo še močneje kot v njej živeči Slovenci. Z borbenimi, domovinskimi in domoljubnimi pesmimi so dvignili na noge celotno dvorano.«

»V kočevskem združenju je aktivnih okoli 600 članov, zelo pridne pa so tudi naše članice, ki so ob tej priložnosti spekle okrog 30 potic, tako da je bilo za pevce in ostalo osebje zbora dobro poskrbljeno. Prepričan sem, da so iz Kočevja v zamejstvo odnesli pozitivne vtise. Povezanost med Kočevsko in Primorsko je tudi zgodovinska, saj ne smemo pozabiti, da je bil sklep o priključitvi Primorske k matični domovini sprejet prav na kočevskem Zboru odposlancev slovenskega naroda. Prepričanje, da smo politična organizacija, nikakor ne drži. Namen našega združenja, tako kot tudi partizanskega pevskega zbora, je ohranjanje in negovanje vrednot, ki so Slovenijo osvobodile od okupatorjev.«

»Na državnem nivoju se vse premalo omenja izjemen pomen Kočevske pri osvoboditvi Slovenije. Veliko bolj bi morali biti ponosni na dejstvo, da so se ravno v naših krajih gradili ključni temelji za nastanek in razvoj slovenske države. Kot sem poudaril tudi v nagovoru, je kočevski zbor odposlancev poleg zasedanj Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju in predsedstva Narodne vlade v Ajdovščini tisti dogodek, ki je najbolj usodno usmeril tok zgodovine slovenskega naroda. Pomena in teže tega dogodka bi se morali na Kočevskem, pa tudi na državni ravni, bistveno bolj zavedati,« je dejal predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kočevje Dušan Zamida.

»Osrednje poslanstvo našega zbora je, da na nove generacije prenašamo ideale uporniškega gibanja preko pesmi in besede, saj naše pevske nastope vedno popestrijo tudi recitacije. Zelo smo veseli, da smo lahko po mnogih letih znova nastopili v Kočevju. Zbor tvori približno 80 pevcev z obeh strani meje, torej tako Slovencev kot tudi Italijanov. Zaradi drugih obveznosti vsi sicer niso mogli priti, tako da nas je nastopilo okoli 60. Zbor ima dolgo tradicijo, saj je bil ustanovljen pred 54 leti. S ponosom deluje in nastopa vse odtlej,« pa je pojasnil predsednik zamejskega zbora Renato Kneipp.

»Značilnost zbora je, da poje v različnih jezikih. Največ seveda v slovenščini in italijanščini, danes pa smo denimo zapeli še v ruščini in španščini. V repertoarju imamo pesmi v kar 13 jezikih, s čimer poudarjamo bratstvo med narodi. Že to, da Slovenci in Italijani pojemo skupaj, je dokaz, da med nami vladajo dobri, prijateljski odnosi. Imamo tudi kar nekaj podmladka, kar kaže na to, da tudi mnogi mladi cenijo uporniške vrednote. Sobota je v Italiji praktično delovni dan, zato žal nismo mogli priti v polni postavi. V zadnjih letih smo, zlasti da bi se še bolj približali mlajšim generacijam, pričeli nastopati tudi z rock skupinami, kar se je izkazalo za zelo zanimiv in uspešen pristop.«

»Domoljubni in uporniški duh sta v zamejstvu še posebej močna, saj smo kot slovenska manjšina v Italiji skozi desetletja doživljali številne krivice. Primorci in zamejci smo med fašizmom na lastni koži občutili narodnostno zatiranje in prepoved uporabe maternega jezika. V obdobju, ko ni bilo več slovenskih šol, je slovensko identiteto ohranjalo prav uporništvo. Naša dolgoletna bitka pa nikakor še ni končana, saj so nam še vedno vsakodnevno kratene osnovne manjšinske pravice. V Sloveniji ima italijanska manjšina že leta priznane vse pravice, obratno pa žal še vedno ne velja. Naša največja bitka se še vedno bije okrog slovenskega predstavništva v italijanskem parlamentu. V Sloveniji imata italijanska in madžarska skupnost svojega predstavnika v državnem zboru, slovenska v Italiji pač ne.«

»Gre za zavestno politično odločitev. V pripravi je nova volilna zakonodaja in določene stranke so predlagale popravke, ki bi tudi slovenski manjšini zagotovili predstavnika. Do sedaj so nekatere stranke vse te poskuse vztrajno blokirale, napoved nove zakonodaje pa nam znova vrača več upanja v boljši jutri. Vsekakor pa se bomo z enako vnemo borili naprej, vse dokler ne bodo slovenski skupnosti priznane vse pravice, ki ji pripadajo. Nemška in francoska manjšina v Italiji denimo imata svoje predstavnike, slovenska pa kljub vsem dolgoletnim naporom še vedno ne. Dežela Furlanija – Julijska krajina ima tudi svoj lasten statut, ki bi se ga morali naši politiki veliko bolj držati.«