Dr. Petra Draškovič Pelc – znanstvenica, vodnica in vsestranska umetnica, zapisana kočevskim gozdovom

Petra Draškovič Pelc je doktorica biomedicinskih znanosti, naravoslovna in turistična vodnica, gozdna terapevtka, vrhunska fotografinja, izdelovalka unikatnih keramičnih izdelkov, predvsem pa ženska, predana gozdu. Vsestranska znanstvenica in umetnica, po rodu Štajerka iz Zgornje Polskave v okolici Slovenske Bistrice, že leta biva in ustvarja v Novih Lazih pri Kočevski Reki. V Kočevsko se je sprva zaljubila kot fotografinja, nato pa je tu spoznala moža in se v naše konce tudi preselila. V daljšem pogovoru nam je pojasnila, zakaj jo tako privlači gozdna divjina, in kakšen je njen natrpan vsakdan.

»Na Kočevsko sem zahajala kot fotografinja, saj so me izjemno privlačili gozd in divje živali. Tu sem spoznala tudi moža, kar je bil glavni razlog, da sem se preselila v Kočevje. Nato je sledila selitev v Nove Laze, kjer se je ponudila priložnost za nakup hiše na podeželju. Ker sem tudi na Štajerskem odraščala v podobnem okolju, sem si tega zelo želela. Dolga leta sem delovala kot raziskovalka v Ljubljani, vendar mi je vsakodnevna vožnja v prestolnico postajala vse bolj naporna, zato sem se odločila za spremembo. Želela sem si biti fotografinja, vendar sem vedela, da to ne bo dovolj. Od nekdaj sem ljudi rada vodila po zanimivih lokacijah v naravi, zato sem videla priložnost tudi v tem.«

»Leta 2012 sem opravila izpit za turistično vodnico Turistično gostinske zbornice Slovenije, s čimer sem pridobila licenco za vodenje po celotni državi. Drugim sem želela pokazati in približati vse tisto, kar je bilo všeč tudi meni, torej gozd, pragozd, divje živali in ostala gozdna doživetja. Gozdne terapije sem pričela izvajati pozneje. Ko si veliko in dolgo v gozdu, ugotoviš, kako izjemne blagodejne učinke ima na človekovo telo in njegovo psihofizično zdravje. Za izvajalko gozdne terapije sem se izobraževala po ameriškem sistemu Association of Nature and Forest Therapy. Omenjena terapija se je sicer pred več kot 40 leti začela izvajati na Japonskem, ko je bila tamkajšnja družba na prehodu iz agrarne v industrijsko družbo, kar je prineslo kup s stresom povezanih bolezni. Namesto uporabe zdravil, so ljudi preprosto pošiljali na ”zdravljenje” v gozdni mir.«

»Moji gostje so tako Slovenci kot tujci, pogoste pa so zlasti družine in zaključene skupine prijateljev. Terapije večkrat kombiniram z večdnevnimi vodenji. Imam svojo turistično agencijo, preko katere ponujam celovite pakete gozdnih doživetij, ki jih pogosto zaključim z gozdno kopeljo, ki obiskovalce še tesneje poveže z gozdom. Namen gozdnih terapij je posameznika popeljati v sedanji trenutek, brez razmišljanja o tem, katere vsakdanje obveznosti ga še čakajo. Če se obiskovalec gozda v njem ne sprosti, to ni pravi odklop. Gozd je potrebno doživeti in občutiti počasi ter v danem trenutku. Izkušnja gozdne kopeli je tako globoka in intenzivna, kot si vsak sam dopusti. Če bo udeleženec podzavestno razmišljal o službi ali popoldanskih opravkih, se nikoli ne bo mogel predati gozdu. Če pa dopusti, da ga gozd popolnoma prevzame, bo s polnimi pljuči začutil vse njegove blagodejne učinke. Gozdna kopel je tako povsem drugačna izkušnja kot običajno vodenje. Je bolj individualno in čutna.«

»Kočevci se premalo zavedajo izjemnosti tukajšnjih gozdov in jih doživljajo kot nekaj samoumevnega. Mnogi tujci, ki v svojem domačem okolju nimajo gozda ali tako ohranjene narave, na Kočevskem doživljajo dragocene izkušnje, ki jih spremljajo do konca življenja. Pogosto si želim, da bi lahko ta izjemna doživetja, ki jih delim s tujimi gosti, prenesla na domačine. Morda sama na kočevske gozdove še vedno malce gledam tudi z očmi tujke, saj sem bila na začetku dejansko prav to. Pogosto tuji gostje dobesedno o(b)stanejo brez besed, povsem očarani nad lepoto kočevske narave. Ti prizori se mnogih zelo globoko dotaknejo ter jih iskreno ganejo.«

»Ustvarjanje iz gline se je pričelo, ko sem med izvajanjem gozdne terapije ugotovila, da bi za čajanko, ki predstavlja obvezni zaključni del, potrebovala kakovostnejše, po možnosti keramične skodelice. Tedaj je v Rokodelskem centru Ribnica potekal tečaj oblikovanja iz gline in v to umetnost sem se zaljubila na ”prvi dotik”. Začela sem se samostojno učiti ter dodatno izpopolnjevati. Sčasoma sem osvojila različne tehnike in pristope, pri delu pa je moja največja inspiracija vedno gozd. Kar vidim oz. doživim v naravi, skušam prenesti na šalice, krožnike, posode, vaze in druge keramične izdelke. Prizadevam si združiti klasične tehnike z modernimi pristopi. Za vsakim izdelkom se skriva dolgotrajen proces, saj nič ne nastane iz danes na jutri, pač pa sta potrebna čas in potrpežljivost.«

»Delam izključno z visokotemperaturno glino, ki je bistveno bolj odporna in trpežna, zato nastajajo izdelki visoke kakovosti. Nagrada za zmago na natečaju Občine Kočevje Naj spominek Kočevske s skodelico Gozd in podstavkom Pogled v krošnje je pripomogla k moji večji prepoznavnosti, saj so me na Kočevskem prej le redki poznali po tej dejavnosti. Pričela sem se tudi redno udeleževati sejmov in razstav keramičnih izdelkov. Posebej ponosna pa sem, da so me opazili v prestižnih restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, s katerimi zdaj sodelujem zlasti preko priprave unikatnih krožnikov, na katerih gostom postrežejo vrhunske kulinarične jedi najbolj znanih slovenskih kuharskih mojstrov.«

»Večina izdelkov je ”razstavljenih” doma, imam pa tudi spletno trgovino. Kolikor mi čas dopušča sem tudi aktivna pri promociji na družabnih omrežjih, brez katerih danes pač ne gre. Je pa moja največja strast izdelava vaz za rože. Teh ni nikoli dovolj (smeh), še posebej rada pa jih tudi ujamem v fotografski objektiv. Največja prednost keramičnih izdelkov je nedvomno njihova unikatnost. Vsak izdelek je poseben, saj dveh identičnih preprosto ne moreš narediti. Prav to je tudi tisto, kar elitne restavracije znajo ceniti. Ti izdelki so tudi bistveno bolj trpežni, kot bi si morda mislili, poleg tega pa so skrbno ročno izdelani, torej z ljubeznijo in ”dušo”, ne pa strojno in serijsko.«

»Poletja so še posebej naporna in polna obveznosti, zato si moram postaviti prioritete. Prednost gline je, da terja svoj čas. Tiste dni, ko se glina suši, še toliko bolj izkoristim za vodenja in terapije v gozdu. Veseli me, da se čedalje več mojih gostov redno vrača, nekateri tudi že več kot 10 let zapored. Mnogi med njimi kočevske gozdove dojemajo kot nujno počitniško postojanko. Letos mi je še posebej v spominu ostalo vodstvo gostje, ki je bila pri meni tretjič, s katero sva skombinirali celovito večdnevno doživetje, od delavnice ustvarjanja z glino, do gozdne terapije in kopeli. Takšna kombinacija se je izkazala za zelo učinkovito, saj je po sprostitvi v gozdu človek (še) bolj dovzeten za ustvarjanje. Gozd namreč v nas prebuja in krepi ustvarjalnost.«

»V dveh letih sem skupno preživela pet mesecev na Aljaski in prav doživetje tamkajšnje divjine je verjetno glavni razlog, da danes počnem, kar počnem. Tam sem tudi prvič v živo srečala medveda. Vedno rada rečem, da je Kočevje Aljaska v malem. Seveda se ne more primerjavi po velikosti površine, mogočnosti vrhov ipd. Vendar pa tisto pravo pristnost divjine lahko doživim tudi na Kočevskem. Od tod tudi izvira moja ljubezen do fotografiranja (divje) narave. Zadnja leta pa me vse bolj zanima tudi portretna fotografija, zato si v prihodnje želim postaviti domači fotografski studio.«

»Kot zanimivost lahko omenim še en obsežen letošnji projekt, knjigo portretov in zgodb najbolj vidnih slovenskih gozdark z naslovom Zapisane gozdu. Pobuda je prišla s strani Gozdarskega inštituta Slovenije, ki si je prizadeval pripraviti razstavo o ženskah v gozdarstvu. Soustvarila sem 29 portretov in intervjujev gozdark iz celotne Slovenije, seveda tudi s Kočevske. Razstava je bila postavljena maja, naknadno pa je nastala še elektronska knjiga. Predstavljene so življenjske zgodbe gozdnih delavk različnih profilov, od zaposlenih na ministrstvu, do direktoric inštitutov, naravovarstvenic, raziskovalk, gozdark itn. Ker sta razstava in e-knjiga doživeli velik uspeh, smo pripravili še knjigo v tiskani obliki. Razstava je na gozdarskem inštitutu na ogled še do 24. septembra.«

»Najzanimivejša je gotovo zgodba najstarejše slovenske gozdarke, gospe Marjance Preložnik iz Kočevja, stare častitljivih 96 let. Šlo je za velik projekt, saj je bilo potrebnega ob tolikih intervjuvankah veliko koordiniranja in prilagajanja, a naposled sem bila z njegovo uspešnostjo zelo zadovoljna. Sicer pa sodelujem z nekaterimi mediji, pišem zlasti potopisne zgodbe in naravoslovne kolumne. Pred leti sem v sodelovanju z Mladinsko knjigo skupaj s fotografoma Luko Esenkom in Joštom Gantarjem soustvarila tudi knjigo Slikovita Slovenija, trendovski vodnik po stotih najlepših slovenskih (razglednih) točkah, ki je kasneje dobila tudi angleško različico. Objavljala pa sem tudi že v vidnih mednarodnih, zlasti angleških, nemških in celo švedskih ter finskih naravoslovnih revijah.«

Za konec smo sogovornici zastavili še preprosto vprašanje, kaj ji pomeni gozd: »Nikakor ni le prostor, kjer vsakodnevno delam, ustvarjam in preživljam najdragocenejši čas, pač pa tudi izjemno pomemben ekosistem, v katerem spoznavam samo sebe, svoje strahove, želje in vse tisto, kar me navdušuje. Hkrati pa je tudi življenjski prostor mnogih bitij, ki jih brez njega ne bi bilo. Gozd je v prvi vrsti dom živali, ne ljudi, česar se vse premalo zavedamo. Ko smo v njem, z nami sobivajo še mnoga druga živa bitja, ki si tako kot mi želijo miru in spoštovanja, zato smo se dolžni vesti odgovorno. Največje bogastvo pa je v tem, da greš lahko stokrat po isti poti, a jo vedno znova doživiš drugače.«