Maruša Gjerek – mlada kočevska virtuozinja, ki ljubezen do glasbe prenaša na otroke

Kočevje je v zadnjih letih postalo mesto uspešnih mladih ljudi, ki z vidnimi dosežki na različnih področjih dokazujejo, da se tudi v našem okolju s prizadevnostjo, zavzetostjo in ambicioznostjo lahko uspe, ne le na državnem nivoju, pač pa tudi v mednarodnem merilu. Ena takšnih je nedvomno 23-letna vrhunska flavtistka (in pianistka), pevka v uglednih pevskih zborih, prejemnica štipendije Fundacije mag. Alenke Gabrič za nadarjene mlade glasbenike ter najmlajša učiteljica v Glasbeni šoli Kočevje Maruša Gjerek. V natrpanem urniku je po povratku s turneje v Grčiji, kjer je med drugim tudi dirigirala, našla čas za daljši pogovor. Sprehodili smo se po njeni mladi, a že številnih uspehov polni glasbeni poti.

»Za glasbo sem se že kot majhna deklica navdušila sama, saj ne prihajam iz glasbene družine. Kolikor vem, je le dedek pred mnogimi leti igral bas kitaro v eni od glasbenih skupin. Babica mi je ravno pred kratkim povedala, da sem že kot čisto majhno dekle igrala na orglice in celo na glavnik. Me pa zato celotna družina zelo podpira na glasbeni poti. Prav dedek je bil v mlajših letih moj redni ”taksist”, ko sem potovala na številne vaje in nastope. Pravzaprav niti sama ne vem, zakaj sem se odločila za flavto, morda preprosto zato, ker se mi je vedno zdela lep inštrument s prijetnim zvokom. Zdi pa se mi tudi, da se kar dobro ujema z mojo osebnostjo.«

»Glasbeno popotovanje sem pričela v kočevski šoli pri učitelju Halidu Tubeishatu, ki me je najprej vpeljal na malo flavto, saj sem bila še premajhna, da bi igrala prečno. Nadaljevala sem pod mentorstvom učiteljice Nade Kranjčan Šušteršič, ki me je poučevala pet let in pol, nato pa sem se učila še od vrhunskega oboista, žal že pokojnega Ernesta Jazbeca, ki me je pripravil za sprejemne izpite na srednji glasbeni šoli. Sprejemni preizkus sem uspešno opravila na umetniških gimnazijah v Kopru in Velenju, naposled pa sem se odločila za koprsko šolo. Pri izbiri je bila verjetno prelomna priložnost dela z izjemno flavtistko Alenko Zupan. Po maturi pa sem se vpisala še na Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer sem lani diplomirala iz glasbene pedagogike.«

»Kmalu zatem je prišla ponudba Glasbene šole Kočevje, da bi prišla učit flavto. Izziv sem z veseljem sprejela, saj je, čeprav igram in poučujem tudi klavir, flavta od nekdaj moja prva ljubezen in največje veselje, hkrati pa mi je v velik užitek tudi delo z otroki. Učim tudi na zasebni glasbeni šoli Polton v Lukovici pri Domžalah. Pedagoško delo mi ni tuje, saj sem ga opravljala že v času študija. Če bo vse po sreči, se z oktobrom odpravljam na študij flavte v Celovec, vendar bom ob tem nadaljevala z delom na obeh šolah. Za ta korak sem se odločila, ker je za poučevanje potrebno pridobiti ustrezno izobrazbo, ob tem pa se želim preizkusiti tudi v tujini.«

»Nikoli nisem bila oseba, ki bi dolgo ”zdržala” na enem mestu. Všeč mi je, da se veliko dogaja in da lahko sodelujem na več področjih in v različnih okoljih. Želim si širiti obzorja in vpijati nova znanja ter jih nato predati mladim. Resnično verjamem v vseživljenjsko učenje. Delo z otroki mi veliko pomeni, saj ga čutim kot del svojega poslanstva. Trenutno imam v Kočevju skupino 14 mladih flavtistov, v Lukovici pa petih otrok, treh flavtistk in dveh pianistk. Dober pedagog ni nujno tudi dober glasbenik, hkrati pa dober glasbenik ni nujno tudi dober pedagog. Da lahko učni proces steče in učenci učitelja sprejmejo, se mi zdi ključno uporabiti vse znanje in izkušnje, ki jih glasbeni pedagog pridobi na izobraževalni poti. Sama veliko delam na povezanosti v razredu. Vsi drug drugemu stojimo ob strani in se podpiramo. Le tako namreč lahko (z)rastemo v osebnostnem ter glasbenem smislu.«

»Če se pouk ne izvaja v pozitivnem vzdušju, na dolgi rok napredka brez spodbudnega okolja ni mogoče doseči. Kot najmlajši učiteljici na kočevski glasbeni šoli mi je bilo prvo leto zanimivo, zlasti z vidika tega, da so nekateri moji učitelji zdaj sodelavci. Menim, da sem z mladostniško energijo in pripravljenostjo na različne oblike dela vnesla nekatere nove principe ali pristope, ki so bili v kolektivu dobro sprejeti. Na šoli se zelo dobro počutim, bila sem tudi izjemno lepo sprejeta. Imamo ravno pravšnjo mešanico mladosti in izkušenj, kar je pogoj, da se šola še naprej razvija. Vesela sem, ko ljudje opazijo, da kakovostno delam tisto, kar me osrečuje. Zato sem tudi zelo hvaležna za povabilo na ta pogovor.«

»Prejem štipendije Fundacije mag. Alenke Gabrič mi je poleg velike časti v obdobju študija predstavljal tudi pomembno podporo. To so občutljiva leta, ko mladim vsak evro pride še kako prav. Poleg flavte in klavirja pa je moja velika strast tudi zborovska glasba. Lani smo z mešanim pevskim zborom Svetega Nikolaja iz Litije, ki je letos zmagal na prestižnem evropskem tekmovanju Grand Prix, imeli zelo uspešno turnejo na Nizozemskem, kjer smo pod vodstvom odlične dirigentke Helene Fojkar Zupančič, tudi moje profesorice na glasbeni akademiji, zasedli prvo mesto. Z letošnjim šolskim letom sem začela peti tudi v Komornem pevskem zboru Ave iz Ljubljane, ki ga vodi priznani dirigent Ambrož Čopi. Ravno prejšnji teden smo se vrnili s turneje po Grčiji, kjer smo se udeležili usposabljanj za mlade dirigente. Na nastopu, ki smo ga izvedli, sem tudi sama dirigirala zboru.«

»Dosegla sem kar nekaj uspehov na tekmovanjih v igranju flavte, veliko pa sem se vključevala tudi v različne mednarodne projekte, spomnim se denimo odmevnega sodelovanja s poljskimi dijaki. Vedno mi je v čast delati s priznanimi in uveljavljenimi glasbeniki, ki jih zelo cenim in se od njih lahko tudi ogromno naučim. Posebej ponosna sem na sodelovanje z Obalnim komornim orkestrom iz Kopra, ki deluje pod dirigentsko palico velikega Patrika Grebla. Kot rečeno, pa mi največ od vsega pomeni to, da me imajo radi otroci, ki jih poučujem. Glasbe namreč nikoli nisem dojemala kot poklic, pač pa kot poslanstvo oziroma način življenja.«

»Čeprav je pogosto potrebne veliko organizacije, da uskladim vse obveznosti, mi to nikoli ni predstavljajo večjih težav, ker res obožujem vse, kar delam. Seveda sem večkrat ob koncu dneva tudi izčrpana, a že naslednji dan spet dobim energijo za naprej. Kljub številnim kilometrom na cesti in kakšni neprespani noči, se naposled vse poplača. Za zdaj ostajam v domačem okolju, saj menim, da trenutno jaz potrebujem Kočevje in Kočevje potrebuje mene. Sedem let sem bila odstotna, zato mi zelo ustreza živeti in delati na Kočevskem. Še posebej veliko pa mi pomeni bližina družine, s katero sem zelo povezana. Seveda pa v prihodnosti nikakor ne izključujem možnosti ponovne menjave okolja, saj se mi zdi, da človek na neki točki pride v situacijo, ko preraste določeno okolje in si mora poiskati nove, večje izzive. Ne skrivam, da me mika tudi tujina, tudi zato, ker zelo rada potujem.«

Za konec pa smo mlado kočevsko virtuozinjo povprašali še, kako vidi glasbeni razvoj na Kočevskem in kakšen nasvet bi podelila mladim glasbenikom, ki se skušajo prebiti v ospredje na našem območju. »Menim, da je Kočevje v prvi vrsti potrebno dobre glasbene dvorane. Moja generacija je bila verjetno zadnja, ki je še imela na voljo dvorano Šeškovega doma. Da spodbudimo mlade glasbenike in omogočimo izvedbo večjih glasbenih projektov, je nujno premisliti o pridobitvi prostora, kjer bi se mladi lahko predstavili javnosti in ustvarjali v svoji polnosti. Vsem staršem pa polagam na dušo, naj otroke vpišejo v glasbeno šolo. Ne zato, ker sama učim v njej, pač pa zato, ker glasba omogoča celovit otrokov razvoj na vseh področjih, tako v motoričnem kot tudi kognitivnem smislu.«

»Glasba zajema ogromno različnih področij, zato človek ob njej in z njo nenehno raste. Pomen glasbe je zame neprecenljiv. Na kočevski šoli izvajamo glasbene urice za mlade, od preteklega šolskega leta pa poučujemo tudi po znameniti metodi Edgarja Wilemsa, ki omogoča celovit pristop h glasbeni teoriji in praksi. Če oziroma ko bom imela otroke, jih bom nedvomno vpisala v glasbeno šolo in jim omogočila to odlično priložnost za razvoj. Pri tem je popolnoma vseeno, ali se bodo z glasbo kdaj poklicno ukvarjali ali ne. Mladim pa bi položila na srce še, da seveda ni vedno preprosto in ni vse samo užitek v igranju, ampak je vredno truda, saj je le-ta vedno poplačan. Moje življenjsko vodilo, na katero se spomnim zlasti v zahtevnih trenutkih, je namreč ”preko trnja do zvezd”.