Kočevski atletinji Živa Križ in Manca Marčelja dvakratni državni prvakinji

Vrhunski kočevski atletinji, nekdanji varovanki trenerja Feliksa Papeža pri Atletskem klubu Kočevje, zdaj pa članici Atletskega društva ŽAK Ljubljana, Živa Križ in Manca Marčelja sta pred kratkim znova navdušili z izjemnimi dosežki na najvišjem državnem nivoju. Živa je v metu kopja postala tako članska kot tudi mladinska slovenska prvakinja do 20 let, Manca pa je osvojila dva naslova državne prvakinje med starejšimi mladinkami, saj je bila najboljša v teku na 400 metrov in ključna članica zmagovalne ekipe v štafeti 4 x 400 metrov. Obe odlični mladi Kočevki sta ob tem izpolnili tudi izjemno zahtevni normi za nastop na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki bo v začetku avgusta potekalo v ZDA.

Živa je do največjega uspeha kariere, po osvojitvi srebrne kolajne na prestižnem Olimpijskem festivalu evropske mladine v Skopju, prišla na državnem članskem prvenstvu, ki ga je 19. in 20. junija gostil Maribor. Z metom, dolgim kar 50 metrov in 61 centimetrov, je pokorila vso slovensko smetano v metu kopja in svojemu klubu priborila eno od skupno 12 zlatih medalj. Obe kočevski atletinji pa sta zablesteli tudi na Prvenstvu Slovenije za starejše mladince in mladinke do 20 let, ki je 26.  in 27. junija potekalo v Slovenj Gradcu. Manca je s časom 54 sekund in 84 stotink ugnala vse tekmice v teku na 400 metrov, skupaj s klubskimi kolegicami pa so bile najboljše tudi v štafetnem teku na tej razdalji. Živa je kopje tokrat sicer vrgla nekoliko krajše, kljub temu pa je njej najdaljši met, ki je meril 46 metrov in 84 centimetrov, zadostoval za novo zlato odličje.

»Zelo sem zadovoljna, da mi je uspel met preko 50 metrov, kar je bil tudi moj osnovni cilj. Da mi je ob tem v zbirko uspehov uspelo dodati še naslov članske državne prvakinje, ki mi je kot edini manjkal, pa mi pomeni še posebej veliko. S trenerjem sva se dogovorila, da tekmo v konkurenci starejših mladink, kjer sem bila absolutna favoritinja za zmago, vzamem bolj kot trening, tako da nisem metala ”na polno”, pač pa na morda 60 ali 70 odstotkih zmožnosti. Naslov članske prvakinje je nedvomno moj največji uspeh na državni ravni, zagotovo pa najpomembnejši dosežek kariere ostaja srebrno odličje iz Skopja,« je pojasnila najboljša metalka kopja v Sloveniji Živa Križ.

»Po malce slabšem začetku sezone mi izpolnitev norme za svetovno prvenstvo pomeni ogromno. Ker so nam porušili stadion, smo imeli čez zimo slabe pogoje za trening. Normo sem tako kar nekaj časa lovila, ko so se stvari stabilizirale, pa sem jo zanesljivo presegla. To je bil tudi moj največji cilj letošnje sezone, zato zdaj misli že usmerjam na ta vrhunec. S trenerjem sva pričela s pripravami, naslednji teden bom tekmovala še na balkanskem prvenstvu. Sledilo bo obdobje treh tednov napornejših treningov, da se bom lažje privadila tudi na časovno razliko v ZDA. Zagotovo bom tekmovala po najboljših močeh, želim pa si predvsem uvrstitve v veliki finale. Če mi bo uspelo, super, če ne, pa bom kljub temu ponosna že na to, da sem del svetovne mladinske elite.«

»Kljub temu, da zdaj treniram v Ljubljani, brez obdobja v Atletskem klubu Kočevje gotovo ne bi bila tu, kjer sem. Če me ne bi takratni trener Feliks Papež usmeril v to disciplino, danes ne bi metala kopja. Zelo pa sem zadovoljna tudi v trenutnem klubu, saj delam z najboljšim slovenskim trenerjem za mete. Odlično sodelujeva, nudi pa mi tudi moralno podporo, ko je na tekmah težko. Treningi so kakovostni in prilagojeni temu, da se v Ljubljano vozim iz Kočevja. Do vstopa v člansko atletiko imam še štiri leta. Članska kariera predstavlja moje življenjske sanje. Zavedam se, da bo do takrat potrebnega še veliko dela, a se bom potrudila, da mi bo uspelo izpolniti vse zastavljene cilje. Za uspeh je potrebnega veliko odrekanja. Praktično vsako jutro zgodaj vstanem, da sem ob devetih, ko začnem s treningom, v Ljubljani. Ko so treningi daljši in težji, je vožnja tudi naporna. Toda takšen tempo sem sprejela in sem se ga tudi že navadila.«

»Tek na 400 metrov sem začela zelo hitro in odločno, potem pa me je v zadnjih 60 metrih začelo kar malce ”pobirati”.  Po posvetu s trenerjem sem se odločila, da bom v štafetnem teku ubrala drugačno taktiko, tako da sem dejansko skozi celotno progo dodajala hitrost. Zame je bila to pomembna izkušnja, saj sem doumela, da je pametneje moči razporediti skozi celoten tek. Štafetni teki prinašajo dodatno mero odgovornosti, saj ne nastopaš le zase, pač pa za celotno ekipo. Načeloma v štafetah tečem bolje, zato sem vesela, da mi je tokrat odličen tek uspel tudi med posameznicami. Iz štafetnih nastopov imam že kar nekaj zlatih medalj, saj je naš klub najboljši v Sloveniji. Kar se tiče posamičnih tekem pa sem letos že imela srebrno in bronasto medaljo, tako da sem zdaj popolnila kolekcijo,« pa je dodala ena najbolj nadarjenih slovenskih tekačic na 400 metrov Manca Marčelja.

»Zadnji dve leti sem normo lovila praktično do zadnjega, zato sva se s trenerjem odločila, da jo letos skušam doseči čim prej, nato pa formo le še stopnjujem do svetovnega prvenstva. To mi je dejansko tudi uspelo, zato sem bila na vseh naslednjih tekmah veliko bolj sproščena in osredotočena na samo tehniko teka, ne le rezultat. Cilj je seveda, da najboljši rezultat sezone odtečem prav v ZDA, zato na tem trdo delam. Tudi jaz imam naslednji teden še eno tekmo, nato pa sledijo zaključne priprave na prvenstvo. Tam bom skušala teči osebni rekord in upam, da mi bo to prineslo čim boljši izid.«

»Treniranje v kočevskem klubu je bilo zagotovo zelo pomembno v mojem atletskem razvoju, sam mi je v mlajših letih dalo dobro osnovo za preboj na višjo raven. Ko sem prišla v ljubljanski klub, ki je profesionalen in deluje na precej višjem nivoju, sem se z atletiko lahko pričela ukvarjati (še) bolj resno. Zdaj denimo sodelujem tudi z nutricionistom, kar se občutno pozna pri doseganju optimalne telesne pripravljenosti. Vse, kar počnemo, bazira na profesionalnem, ne več rekreativnem pristopu. Pri tem moram še posebej izpostaviti sodelovanje z mojim trenutnim trenerjem, s katerim delava zelo kakovostno, kar se odraža tudi na rezultatih, ki jih dosegam.«

»Tudi jaz si dolgoročno želim preboja v člansko atletiko in nastopov na čim več velikih tekmovanjih. Zavedam se, da je konkurenca na članskem nivoju zelo huda, še posebej v moji disciplini. Tako da me čaka še veliko dela, a se te poti veselim. Kar se tiče odrekanj, potrebnih za uspeh na tem nivoju, pa bi v prvi vrsti izpostavila pomanjkanje prostega časa. Velika časa namreč porabim za vožnjo do prestolnice in nazaj, tudi treningi pa so seveda pogosti in dolgi. Nekatere sicer naredim tudi doma, toda pomembnejše, kot so tisti na distancah in treningi hitrosti, je jasno potrebno opraviti v klubu.«

Ob tem obema nadobudnima športnicama iskreno čestitamo za vse vrhunske dosežke, s katerimi pišeta zlato poglavje kočevske atletike, in jima želimo obilo športne sreče na njunem največjem tekmovanju doslej. V začetku avgusta pa bomo seveda budno spremljali njune nastope čez lužo.