Spomini in opomini otrok iz italijanskih koncentracijskih taborišč

Člani Gledališkega studia KUD Godba Kočevje so v Likovnem salonu Kočevje pripravili pretresljiv umetniški dogodek, naslovljen Spomini in opomini otrok iz italijanskih koncentracijskih taborišč 1942-1943. Šlo je za bralno-glasbeno postavitev v povezavi z aktualno fotografsko razstavo mednarodno uveljavljenega kočevskega fotografa Klavdija Slubana Peglezen in bič, v sklopu katere so domači ljubiteljski gledališčniki deklamirali presunljive spise otrok od Kočevja do Čabranke, ki so doživeli in preživeli medvojne grozote fašističnega režima ter italijanskih koncentracijskih taborišč.

Italijanske okupacijske oblasti so izvajale projekt načrtnega etničnega čiščenja na območju od Kočevja do Čabranke in od prostranih gozdnih površin Medvedjeka ter Novega Kota do Prezida in Borovške gore. Italijanski vojaki so požigali hiše, domačije in celotne vasi, prebivalce pa odvedli v koncentracijska taborišča Rab, Gonars, Monigo, Visco, Padova in Renicci. Kot na žalost kaže tudi današnji svet, v vseh vojnah vselej najbolj trpijo otroci. O tem, kako so preživljali mučne dneve v taboriščih, pričajo njihovi spisi in risbe, ki so nastali na pobudo Odseka za prosveto spomladi 1944 na tekmovanjih s terapevtsko-spominsko vsebino Otroci nam govorijo in Naš otrok v internaciji.

»Dogodek, ki smo ga pripravili, me osebno veže na sorodnike. Moje oče namreč izvira iz Starega Kota in je bil tudi sam taboriščnik. Vaščani tega kraja so se udeležili razstave Klavdija Slubana v kočevskem likovnem salonu in so me še dodatno opozorili na to tematiko. Naša skupina je prav v Novem Kotu otroške spise pred dvema letoma že brala, nekateri od tedanjih otrok, avtorjev spisov, pa so tudi prikazani na razstavi Peglezen in bič. Tako se mi je porodila ideja, da bi razstavo povezali z deklamacijo spisov. Šlo je predvsem za poklon pogumnim otrokom in hkrati za opomnik glede na dogajanje v današnjem svetu,« pravi režiserka postavitve in vodja gledališke skupine Simona Ješelnik.

»Bralne uprizoritve smo povezali z glasbo. Spisi so bili seveda nespremenjeni, takšni kot so bili zapisani v letu po osvoboditvi taborišč. Za popestritev smo dodali tri skladbe, pridružil pa se nam je tudi učitelj klarineta iz Glasbene šole Kočevje, ki je prišlek iz Ukrajine, kar ima v kontekstu vojne v njegovi domovini tudi simboličen pomen. Naš član David Šušelj pa se je domislil še enega dodatka z močno simboliko. Poslal mi je namreč pisma otrok iz Gaze, v katerih palestinski otroci na zelo podoben način opisujejo vojne grozote, ki so jih doživeli. Njihova sporočila smo natisnili in jih razporedili po tleh. To smo storili zato, ker po tleh ljudje ”gazimo”, tako kot žal stopamo tudi po žrtvah genocida v Gazi s tem, da zavestno obračamo glave stran. Šlo je za pomemben opomnik, da se tudi v sodobnem svetu dogajajo hude reči, o katerih pa vse prepogosto molčimo.«

»Postavitev je pripravilo in izvedlo šest naših članov, imeli pa smo le dve večji skupni vaji. Pri nas vse poteka v bolj sproščenem, družabnem vzdušju. Tokratna tema je bila resnično težka, tudi za nas. Čeprav tega nisem pričakovala, se je večkrat zgodilo, da smo se med branjem ”zlomili”. Spisi so sicer kratki, vendar vsebujejo izjemno močna čustva, ki so jih otroci na zelo preprost in neposreden način boleče popisali. Gre za opise, ki gotovo vplivajo tako na bralce kot tudi na poslušalce, četudi morda posameznik ni imel neposredne povezave ali izkušnje s taborišči, vojnami in totalitarnimi režimi.«