Predavanje o kočevskem narodnem heroju Jožetu Šešku

Pokrajinski muzej Kočevje je sinoči gostil odmevno predavanje z naslovom Predniki heroja Jožeta Šeška o enem najpomembnejših Kočevcev obdobja pred drugo svetovno vojno in med njo. O razburljivem življenju narodnega heroja Jožeta Šeška, njegovem zgodovinskem pomenu za Kočevsko, raznolikih družinskih in prijateljskih vezeh ter končni tragični usodi je predaval prof. dr. Stanislav Jože Južnič z Univerze v Oklahomi. Priznani profesor in raziskovalec kostelskega rodu je skozi zgodbe in manj znane podrobnosti herojevega aktivnega delovanja v Kočevju obiskovalcem Šeška približal kot someščana in sočloveka v luči obdobja, v katerem je živel.

Jože Šeško se je rodil 4. decembra 1908 v Slovenski vasi. Leta 1927 je maturiral na kočevski gimnaziji in bil sprejet v Komunistično partijo Jugoslavije. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študij tudi uspešno zaključil. Leta 1930 je bil v Kočevju izbran za sekretarja mestnega komiteja, tri leta pozneje pa še za sekretarja okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Pred in med vojno je bil politično aktiven, zato je bil preganjan, imel pa je tudi težave z zaposlitvijo. Zaradi obtožb o komunistični propagandi je šest mesecev prestal v zaporu okrožnega sodišča v Novem mestu, med vojno pa je preživel tudi internaciji v taboriščih v Bileći in Međurečju. Bil je med prvimi organizatorji narodnoosvobodilnega boja na Kočevskem in med ustanovitelji odbora Osvobodilne fronte. Organiziral je prve partizanske čete in v ilegali skrbel za uporniški tisk. Vodil je tudi Zvezo delovnega ljudstva in bil leta 1937 izvoljen za odbornika Narodne čitalnice v Kočevju.

»Bil je veliki up Kočevja, saj je bil visoko izobražen. Bil je slavist, režiser in aktivist, ki je zelo cenil Ivana Cankarja. Če bi preživel vojno, vemo da je padel tik pred roško ofenzivo, bi Kočevska, morda pa tudi celotna Slovenija, imeli drugačno, boljšo usodo. Njegovi pogledi in vizija so bili namreč veliko širši od Matije Mačka, ki ga je nasledil. Malo pred smrtjo leta 1941 je izdal razglas, v katerem je razložil, kaj se bo zgodilo s Kočevsko, če bo prišlo do izgona nemškega prebivalstva tega območja. Šešku je bilo jasno, da preselitev Kočevarjev na območje Krškega oz. Brežic nima nobenega smisla, vendar je bila nasprotna propaganda močnejša. Po njegovi smrti je tako prišlo do velikega eksodusa izobražencev s Kočevskega,« pojasni predavatelj.

Kljub temu, da je bil Šeško strasten partizan in eden najvidnejših predstavnikov komunistične partije, je, kot že rečeno, nasprotoval ideološkemu boju med večinskim slovenskim in manjšinskim nemškim prebivalstvom na Kočevskem. Njegov raznolik krog prijateljev je dokaz, da si je prizadeval za spravo. »Njegov najboljši prijatelj je bil znani duhovnik Jože Gregorič, eden najvplivnejših slovenskih župnikov tistega časa. Ravno njuno prijateljstvo je dajalo upanje, da bi bila trenja med komunisti in klerikalci lahko zglajena. Šeško pa je bil tudi nekakšen prototip miru v Kočevju, saj je prihajal iz mešanega zakona. Njegova mati je bila Kočevarka, torej nemškega rodu, medtem ko je bil oče Štajerec, torej Slovenec,« dodaja dr. Južnič.

Jože Šeško, ki je po izdaji padel v roke italijanskih okupatorjev, ki so ga po dolgotrajnem mučenju 11. maja 1942 ustrelili, je bil za narodnega heroja razglašen 27. septembra 1952. Nekoč sta bili v Kočevju po njem poimenovani tudi šola in nagrada, danes pa nanj poleg nekaterih spominskih obeležij spominjata le še ulici v Kočevju in bližnji Ribnici ter dvorana Šeškovega doma. Čeprav se ga, celo s pozivi za spremembo imena omenjene znamenite stavbe, vse bolj potiska na rob zgodovine, velja poudariti, da je šlo za največjega izobraženca med takratnimi vodilnimi ljudmi na Kočevskem, ki je z aktivnim družbenim delovanjem v različnih kulturno-izobraževalnih društvih pomembno pripomogel k spremembi miselnosti tukajšnjih prebivalcev. Nedvomno gre torej za izjemno pomembno osebnost v kočevski zgodovini.