S ceste

»…svaki dan sanjam autobahn, blam, blam, kud god krenem, samo makadam…«*

Vse skupaj se je pričelo z rdečimi oznakami na cestišču. Oznakami, narisanimi s sprejem, ki so napovedovale, da se bo nekaj spremenilo. Dan ali dva kasneje so skladno z rdečimi oznakami na novo potegnili bele črte. In z njimi so na cesti Kočevje – Ljubljana, poimenovani s suhoparno oznako G II-106, spremenili prometni režim. Na mestih, kjer se je dosedaj nemoteno prehitevalo, neprekinjena bela črta po novem tega ne dovoljuje.

/sarkazem vklopljen/ Kakšna genialna rešitev! Kdo potrebuje novo cesto, buhnedej avtocesto?!? Kdo potrebuje preventivno delovanje na področju cestnega prometa? Le zakaj bi popravili obstoječo cesto, zgradili kako obvoznico ali pa krožišče? Vse lahko rešimo le s kantico bele barve! /sarkazem izklopljen/

Ne resno, zanima me, kakšna je strokovna podlaga za takšno odločitev. Na podlagi kakšnih podatkov so sprejeli odločitev, da se je do predvčerajšnjim ponekod smelo prehitevati, sedaj se pa ne sme. Kolikor vem, za take stvari obstajajo neki normativi. Ali so se spremenili od danes na jutri? Kakšni so pričakovani rezultati te spremembe? Kdo je odločil, da se to naredi? Ali je bilo to le prepoznano kot najcenejša varianta, ki naj bi uredila in popravila razmere na cesti.

Mogoče se vam zdi, da načenjam nebistveno vprašanje. Vprašanje, ki nima nekega vpliva na naše vsakdanje življenje. Koga konec koncev briga, kje se lahko prehiteva, saj s prehitevanjem ob obstoječi gneči ne pridobiš ničesar. Vendar je G II-106 več kot le cesta, je nekakšen simbol Kočevja in Kočevske in razmer tukaj. Apatična gneča na njej je ponazoritev razmer na kočevskih ulicah, ki so polne le nekajkrat na dan, preostali čas pa se po njih potika le nekaj čudakov in sumljivih tipov. Njeno razbito, razmajano, zovinkano, nelogično speljano, postarano in zgubano stanje pa je slika našega mesta. Mesta ki ga sicer ljubimo, a z neko grenko primesjo sovraštva, ki je zraslo iz spoznanja, da bi lahko bilo drugače. In nato nam čez vse to postrežejo s kantico (v tem primeru bele, a ni pomembno, lahko bi bila tudi rdeča, črna, oranžna, vseeno) barve, ki naj uredi stvari, za katere v resnici nočejo, da se uredijo. Stvari, ki bi se lahko uredile le z radikalnim posegom, ne pa s kozmetičnim lepotičenjem.

Me prav zanima, ali povprečen kočevec ve, da so naš presvitli župan v tem mandatu tudi predsednik odbora za promet v Državnem zboru. In da prometni minister ter premier prihajata iz iste stranke. Stranke, ki našega župana ceni v tolikšni meri, da ga je bila pripravljena kandidirati za ministra za kmetijstvo. Pa vendar je v tem mandatu cesta do Kočevja izpadla iz razvojnih programov. Pripravo trase za obvoznico okoli Škofljice pa je moral izsiliti župan Iga. Ki je mimogrede član stranke, ki je ta mandat v opoziciji.

Pazite, govorimo o cesti, po kateri se vsak dan premika tisoče kočevcev, ki so v to zaradi situacije v domači občini prisiljeni. V naši občini imamo namreč daleč največjo stopnjo brezposelnosti v državi. Zanimivo je sicer, da se zaradi tega, ne na državnem, ne na občinskem nivoju, nihče kaj pretirano ne razburja. Ampak to je le še ena potrditev dejstva, da smo nekaj posebnega. V negativnem smislu, ne v pozitivnem.

Na našem področju očitno ne obstaja interes, da bi se stvari spremenile na bolje. Vsi odgovorni migajo le toliko, da vzdržujejo obstoječe stanje in vtis, da vse le ni tako zanič, kot natolcujejo nekateri zlobni jeziki. Ko pa občan pogleda napredek nekaterih drugih občin, pa se mu mora poroditi vprašanje, če je res vse tako razvojno in odlično, kot nas poskušajo prepričati. Da je normalno, če ni razvoja industrije, turizma, novih delovnih mest. Da je normalno, če se izobražen kader umika iz Kočevja.

Ampak kot rečeno, čedalje bolj slutim, da je stanje pri nas takšno kot je, del nekega večjega načrta. Očitno so nekateri prepoznali svoj interes v tem, da izobraženi ljudje odidejo. Oziroma da v primeru, če slučajno ostanejo, prebijejo večji del svojega prostega časa na cesti, ki izpije njihovo voljo do večje angažiranosti pri urejanju razmer doma. Interes pa je lahko v tem, da si prilagodiš volilno telo na način, ki ti zagotavlja izvolitev znova in znova, ali pa v tem, da si ohraniš neokrnjeno naravo, kamor se lahko umakneš iz mesta, kjer opravljaš svoj dnevni posel. Ali pa v čem tretjem, o čemer z našim omejenim pogledom ne moremo soditi.

Zato nas s kozmetičnimi posegi prepričujejo, da situacija sploh ni tako slaba. Zakaj se pritožujemo, saj bomo dobili prenovljen center mesta, pred volitvami zagotovo kakšno novo ulico, cesta pa je dobila novo črto po sredini. Žal nam to ne prinaša kruha na mizo, no, v črni situaciji pa je vsaj zunanja fasada lepa. Pa nam je to dovolj?

* Dubioza kolektiv, Blam, album Firma ilegal, 2008

Nejc Zemljak

Mnenja in stališča avtorja ne odražajo mnenj in stališč uredništva in za njih ne odgovarjamo.

Sorodne vesti:

Kolumne na TvKočevje.si