Brisanje riti

Oni dan sem bil zraven, ko je neka gospa pripovedovala zgodbo o tem, da je njen sorodnik, možakar v najboljših letih, tako nerodno padel pri igranju nogometa, da si je potrgal vezi na obeh rokah. Precej huda nadloga, pa ne le zaradi razmeroma dolgotrajnega zdravljenja in bolečin. Možakar se je v trenutku znašel v situaciji precejšnje nebogljenosti, do te mere, da mu je morala žena tudi brisati – rit.

Kolumne na TvKočevje.si

Precej nerodna reč, bi rekel, morda celo bolj, kot bi pričakovali.

Z možakarjem ni pravzaprav nič zelo hudega, a vseeno – prva in zadnja, ki je to opravljala zanj, je bila njegova mama. Do sedaj.Ali je kakšna razlika med pomočjo, ki jo včasih potrebujemo, bodisi finančno ali pri nekem delu, hoji, oblačenju in – brisanjem riti?Načeloma niti ne, a vendar gre lahko za veliko bolj kompleksno zadevo, kot se morda zdi.Tukaj je pomembno poudariti specifičnost te ali neke podobne situacije za razliko od nemoči spričo kake hude bolezni ali poškodbe, kjer gre ponavadi za terminalna ali nereverzibilna stanja. Sicer gre za enako pomoč, a po mojem mnenju za razliko v dojemanju; tistega, ki pomoč potrebuje in onega, ki jo nudi. A v obeh primerih gre lahko na različnih nivojih, ki so seveda neprimerljivi med seboj, za neko dokončnost. V enem primeru gre za razsežnost tragičnega in usodnega, v drugem pa za tragikomičnost, a potencialno tudi usodno.

Hitro namreč pridemo do precej zanimivih in resnih vprašanj.

Vemo, da imajo nekatere civilizacije zrelostne izpite sestavljene iz precej bolečih postopkov, ki imajo sicer svečan značaj, a so obenem zelo neposredno soočenje z bolečino, sramom, strahom. In pravzaprav je namen takih ceremonij ravno soočanje z tabuji, večkrat nerazumljivimi za nekoga izven, a še kako pomembnimi in določujočimi za življenje udeleženih. O stičnih točkah med tabuji različnih plemenskih združb in moderno nervozo posameznika piše Freudova študija z naslovom »Tabu in totem«.

Ko sem o tej zgodbi pripovedoval prijatelju, sva nehote prišla do vprašanja, do kod ima življenje še smisel, oziroma ali ima življenje smisel,če izgubi vsaj privid neke nedotakljivosti, svobode, ponosa. (Tu pač izhajam iz predpostavke, da je za nekoga to, da ti žena briše rit, pač nepojmljivo in tega ne bi dovolil. Raje bi na primer to dopustil nekemu negovalcu. Prepričan pa sem, da bi tudi v primeru take odločitve kaj hitro prišla na dan zelo nenavadna čustva in vsebine, od užaljenosti do ljubosumja …)

Za nekoga se v neki konsekvenci lahko simbolično spremeni marsikaj v primeru, da bi mu morala žena brisati rit. Ali pa – zanjo, če bi to morala narediti … Življenje je namreč navadno sestavljeno iz mnogo drobnih dogodkov, ki nosijo s sabo celo verigo pomenov in tvorijo našo mapo življenjskih poti in ne zaznamujejo naše osebnosti naenkrat, tako kot na primer nek tragičen dogodek, a zato nič manj.

Mnogo zgodb ljudi, ki so doživeli izkušnjo kake hude bolezni ali poškodbe govori ravno o tem, da se je bistveno spremenil njihov pogled na dotedanje dojemanje življenja. Govorijo o tem, da se jim je življenje spričo nove situacije sicer zelo spremenilo, a obenem gledajo nase nemalokrat bolj osrediščeno in bolj mirno. Marsikaj je odšlo, ostale so tiste najbolj bistvene vsebine. Ljudje s takšno izkušnjo najbolj od vsega ne želijo, da bi se smilili drugim.

Seveda pa je v enakem primeru tudi možna odločitev, da tako nočeš živeti in da si izbral drugačno možnost.

Verjamem, da vas bo mnogo ogorčenih nad mojim enačenjem teh dveh življenjskih situacij.

A mislim, da je simbolna vsebina življenja, ki je zgrajena tudi iz fantazmatskih predstav in različnih odtenkov človekove vrednostne lestvice, eden od ključev za razumevanje vsakega posameznika. Če to ne bi bilo res, potem bi vsi živeli v približno enakih vrednostnih sistemih. In bi bilo brisanje riti možu ali ženi enako vsem drugim opravilom, saj smo vsi enaki po svojem človeškem bistvu. »Prah si in v prah se povrneš.« Morda bi bili tedaj medčloveški odnosi bolj enostavni in harmonični. Tudi tisti ali pa še posebej tisti med moškim in žensko. Odnos globoke človečnosti bi opredeljeval vse vidike našega sobivanja.

Ali smo ga res sposobni živeti v vsakodnevnem življenju, pa je drugo vprašanje.

Lastni vrednostni sistemi, pa če se jih zavedamo ali ne, če so konstruktivni za naše življenje ali ne, če so moralni ali ne, krojijo mapo našega doživljanja sebe in ljudi okoli nas.

Vrednostna lestvica se lahko spreminja s časom ali zaradi okoliščin, v katerih smo se znašli. A vsaka sprememba vedno trči ob našo staro strukturo, katere se mnogokrat zavemo šele, ko se kaj zgodi. In povrhu vsega trči še ob vrednostno lestvico tistih s katerimi smo tako ali drugače povezani. In naenkrat lahko začne naš svet pokati po šivih. Nemalokrat v obliki regresivnih doživljanj.

Kaj hitro se namreč lahko zgodi stavek: »Če sem ti jaz lahko brisala rit, potem … boš tudi sedaj ti naredil to in to!« Ali: »Kako si me lahko tako prevaral, ko sem ti jaz takrat brisala rit!?«

Nihče pa ne pomisli, da bi bil enako ustrezen stavek: »Če sem ti jaz DOVOLIL, da mi brišeš rit … potem!«

Morda bi poročna ceremonija morala poleg patetike svečanega in tudi zlaganega, saj ponuja v končni fazi neko idealizirano fantazmatsko sliko zakona, vsebovati kak obred podoben brisanju riti. Takrat bi se dva zares spoznala, če sta za skupaj.

Sašo Koprivec

Mnenja in stališča avtorja ne odražajo mnenj in stališč uredništva ter za njih ne odgovarjamo.