Glas cerkve?

Glas cerkve?

Pred kratkim mi je slučajno prišel v roke marčevsko-aprilski Glas Cerkve za Kočevje in Mozelj. Kot skoraj vse, kar je napisano, sem ga na hitro preletel in se presenečen zamislil nad delom, ki si ga lahko preberete v priloženem “vzorcu”.

To, da Rimokatoliška Cerkev (RKC) svoje vernike tudi “izven sezone” volitev opominja, kako in koga je treba voliti, me ni presenetilo, razočaralo pa me je, da ob tem uporablja podoben “jezik” in “prijeme” kot najglasnejši jesiharji v državnem zboru.

Tudi jaz bi lahko, ker pač nasprotujem uvedbi verouka v šole, v vsak članek vtaknil kakšno tako: “Ne pošiljajte svojih otrok k verouku pred 15. letom, da jih ne bo kakšen “far” spolno zlorabil!” Pa mi kaj takega ne pride na misel, saj mi je jasno, da pedofilija ni poseben cerkveni problem in da bi bil tak način govora najnižja vrsta populistične manipulacije.

Toda ravno “prijemi” te vrste so razlog, da se ob 100.000 brezposelnih in vseh ostalih problemih “cela Slovenija zdaj ubada ali bosta dva dedca imela otroka in ali se bosta dve ženski lahko poročili”, se pravi z delčkom Družinskega zakona, ki ne bo nikomur ničesar odvzel, ki ne bo nikogar ničesar stal, kakšnemu procentu (ali celo samo nekaj promilom) državljanov pa bo dal možnost, da z zakonsko podlago zaživijo v skupnosti, kakršno si želijo.

De se RKC takšna “zveza” zdi nesprejemljiva, me ne čudi, saj svojim vernikom zapoveduje, da je že vsako “čohanje med nogami” greh, da ne govorimo o kakšnih drugih spolnih praksah, kontracepciji, splavu, …. Pravice do tega ji tudi ne mislim oporekati in povsem neproblematično se mi zdi, da istospolnemu paru v skladu s svojimi nauki ne bo omogočila cerkvene poroke.

Toda zakonov normalne laične države (kar naj bi Slovenija bila) ne sprejemajo samo za in po meri ene religije (oziroma njenih interpretov, kar je v tem primeru RKC), sprejemajo jih za čimbolj nekonfliktno sobivanje državljanov različnih ver, nazorov, okusov, … Nasprotne primere si lahko ogledate v Iranu ter deloma v nekaterih muslimanskih in izrazito katoliških državah.

Skratka, ves cirkus okoli Družinskega zakona se mi zdi nekaj podobnega, kot če bi se vodstvo neke delavske menze odločilo, da poleg desetih “mesnih” menijev ponudi še enega vegetarijanskega, nakar bi zapriseženi ljubitelji krač, pečenk in zrezkov začeli vsevprek dokazovati, da jed brez mesa ni prava jed in da nikakor ne more pokriti vseh potreb “normalnega” človeka, ter na raznih zborovanjih biti plat zvona, da to vodi v propad Slovenije, če ne kar celega sveta.

Sicer pa se mi zdi (zadnje čase vedno bolj odkrita) želja RKC, da bi vplivala na “posvetno” zakonodajo, precej sporna – tudi zaradi tega, ker se je držijo le, če jim to ustreza. Tako še nisem slišal za primer, da bi Cerkev kjerkoli v svetu duhovnika, za katerega so vedeli, da je zlorabljal otroke, prijavila civilnim oblastem – v večini držav bi bilo tako zamolčanje za kateregakoli “civila” kaznivo dejanje.

Poleg tega imam vtis, da se Cerkev “po potrebi” ne drži niti tistega, kar zapoveduje svojim vernikom – vsaj v Sloveniji ne. Naša RKC je namreč še vedno večinski lastnik podjetja T-2 d.o.o., ki denar služi (tudi) s prodajo pornografije. Za podjetje te vrste je to pač tržna nuja, a da ustanova kot je RKC vztraja pri lastništvu, dokler zanj ne dobi dovolj ugodne ponudbe? To pa so že vprašanja za morebitne bralce, ki so bolj versko izobraženi kot jaz: Je prodajanje pornografije greh? Če je, ali je greh tudi v primeru, ko se s tem debeli cerkveni mošnjiček? Je gledanje pornografije greh? In če je, ali je ta greh kaj manjši, če jo gledaš na T-2 in s tem posledično prispevaš k finančni krepitvi Cerkve?

Spomnim se, da sem nekoč marsikdaj zavidal vernikom, saj se mi je zdelo, da jim je v določenih trenutkih življenja lažje kot nam ateistom. Toda to je bilo v časih, ko je Cerkev tako prek nadškofa gospoda Šuštarja kot prek “navadnih” duhovnikov govorila nek povsem drug jezik, ko se je ukvarjala predvsem z vero in verniki, ne pa s pridobivanjem kapitalskih dobičkov, lastništev gozdov in otokov ter vse večjega vpliva v politiki in posvetni državi. Sedaj mi je od takih misli ostalo le še globoko spoštovanje do pokojnega nadškofa in do ljudi, vernih ali nevernih, ki bližnjim in manj bližnjim ne vsiljujejo svojih nazorov za vsako ceno.

Bojan Marinč

Mnenja in stališča avtorja ne odražajo mnenj in stališč uredništva in za njih ne odgovarjamo.

Sorodne vesti:

Kolumna: Bojan Marinč-Je Pogačnik odstopil prezgodaj?

Kolumne na TvKočevje.si